V stiku s seboj

Biti v stiku s seboj, s telesom in s svojim notranjim otrokom

Panika, strah in na trenutke celo sumničavost v očeh sočloveka. Dnevi, ki nikakor niso nekaj običajnega. Občutek imam, da se z vsakim dnem bolj odpira kolektivna rana. Kot družba, se lahko počutimo zapuščene in ne čutimo dovolj varnosti. Vse to lahko v nas vzbudi osebne rane, občutke in čustva, za katere sploh ne vemo, da jih imamo. Osvobajajoče je, če smo lahko v stiku s tem.

Spomin

V nas se skrivajo spomini, ki jih z lahkoto prikličemo. Poleg tega pa naše telo nosi še marsikaj drugega. V implicitnem oz. telesnem spominu, so lahko med drugim shranjeni določeni občutki, ki so zdaj shranjeni v spominu, pa jih v preteklosti enostavno nismo zmogli predelati. Zato so potlačeni in do njih ne moremo dostopati. Dnevi, ki so pred nami, so enkratna priložnost, da se poglobimo vase in poskusimo vzpostaviti stik s seboj. Lahko poizkusimo biti s svojimi ranami (če zmoremo), občutki, čustvi, ki prihajajo na plano v teh dneh. Pomembno je, da si zaupamo in smo nežni s seboj. V kolikor so rane, ki se odpirajo pregloboke, vam je na voljo veliko strokovnjakov, ki vam lahko nudi razbremenilni pogovor in vam tako da nek občutek varnosti.

Si v stiski? Lahko nas poličeš!
Si v stiski? Pokliči na krizni telefon Lunine vile!

Kako biti v stiku s svojim telesom in s svojimi občutki

Načinov, kako stopiti v stik s seboj je veliko. Sama grem rada v svoje telo in prisluhnem, kaj mi želijo sporočiti telesni občutki. Peter A. Levine je v svoji knjigi Waking the Tiger zapisal več vaj, s katerimi se počasi lahko spuščamo v globino našega telesa.

Vaja s fotografijami iz otroštva

V kolikor veste, da ste v otroštvu preživeli travmatično izkušnjo, se prosim ne poslužujte te vaje!

Lahko poizkusite s fotografijami, ki so nastale v sedanjem obdobju in so na njih ljudje, ob katerih se počutite varno. Sicer pa za to vajo potrebujemo album s fotografijami iz našega otroštva in miren kotiček, kjer nas nihče ne bo motil. Vaja je v resnici zelo preprosta. Počeli ne bomo nič drugega, kot samo opazovali fotografije. Poizkusite si najti kotiček, kjer se počutite varno. Zdi se mi pomembno, da nekaj minut namenimo tudi ustvarjanju varnega okolja. Ko pripravimo prijetno atmosfero, pod telesom poizkusimo občutiti podlago. Preverimo ali smo lahko trdno na tleh, ali smo v sebi stabilni? Samo opazimo to in poizkusimo biti nežni s seboj. Brez obsojanja.

Poiščimo svojega notranjega otroka skozi stare fotografije!

Samo opazuj

Poizkusimo opaziti, ali je v našem telesu kakšen občutek. Morda v nogah, rokah, v prstih? Nas kje stiska, nam je neprijetno? Ali pa morda občutimo toplino, drgetanje telesa, prijetno vznemirjenje. Karkoli. Če se bomo med vajo izgubili, se lahko vsakič znova vrnemo v telo in občutke v njem. Ko nam misli odtavajo, jih lahko nežno pospremimo nazaj k telesu. Počasi lahko vzamemo prvo fotografijo in začnemo opazovati, kaj vzbuja v nas. Pridejo na plano morda kakšna čustva? Veselje, sreča, ljubezen, strah, jeza, ali pa zgolj nostalgičnost? Karkoli pride, je okej. Samo opazujmo in bodimo v stiku s tem. Opazujemo, ali se odziva tudi naše telo. Se je morda zdaj v kateremkoli delu telesa pojavil kak občutek? Opazimo ga. Nežno, sočutno. Lahko opazujemo dele telesa, dihanje, predstavljamo si lahko pretok zraka po našem telesu.

Kakšni so telesni občutki?

Je kje kaj prav posebnega? Kaj, kar vzbudi našo pozornost? Bodimo s tem. Če nam misli spet odnese drugam, je to v redu. Opazimo tudi to in jih počasi pripeljimo nazaj. Morda ob opazovanju fotografije pride kakšen spomin? Opazujmo ali je slikovit ali le bežen? Kako se ob morebitnem slikovitem spominu odzove telo? Je kje v telesu občutiti kaj drugačnega, neznanega? Če zaznamo, da občutki postajajo preveč intenzivni (pozitivni ali negativni), se osredotočimo na podlago na kateri bodisi sedimo ali ležimo. Spomnimo se stabilnosti v sebi, ki smo jo poiskali pred začetkom vaje. Kadarkoli lahko pozornost usmerimo tudi na dihanje. Bodimo s seboj. Lahko nadaljujemo z naslednjo fotografijo in smo s tem, kar nam prinaša. Ves čas se sprašujmo, bodimo radovedni. Ali je občutek, čustvo močno? Je blago? Kako vem, da je ta občutek vzbudila fotografija? Morda kje v telesu občutim toplino? Je v telesu kak delček, kjer občutim napetost? Lahko morda to napetost pospremim iz telesa in ji pustim, da se izrazi? Ob vsaki fotografiji si vzemimo dovolj časa. Karkoli pride, je tako zelo dragoceno. Pomembna je izkušnja, trenutek tukaj in zdaj. (P. A. Levine, 1997)

Kako biti v stiku s svojim notranjim otrokom

Tudi naš notranji otrok lahko v teh dneh doživlja občutke zapuščenosti, ki jih je bil vajen. Prav je, da mu namenimo pozornost in za trenutek poskušamo biti njegov ljubeč starš. Dajmo si ljubezen, sočutje, predvsem pa varnost, ki jo v teh dneh najbolj potrebujemo.

Ali naš notranji otrok potrebuje več varnosti in ljubezni?

Ko želimo stopiti v stik s svojim notranjim otrokom, se moramo umiriti in ustvariti okolje, ki bo varno tako za nas, kot tudi za naše malo bitjece. Imeti moramo dovolj časa. Vzemimo list papirja ali dnevnik in napišimo pismo svojemu notranjemu otroku. Povejmo mu, da je varen. Zdaj smo odrasli in znamo poskrbeti zase in zanj. Čeprav se zdijo okoliščine zastrašujoče, ne pomeni, da ga bomo v teh dneh pustili samega. Če smo imeli, kot otrok izkušnjo, da v težkih razmerah ostanemo sami, je to lahko v teh dneh zelo močan sprožilec. Napišimo vse, kar čutimo, da potrebuje.

Povejmo svojemu notranjemu otroku, da ga ne bomo zapustili. A potem to obljubo tudi držimo.

Bodimo mu na voljo, kadarkoli. Ko opazimo, da se v določeni situaciji počutimo, kot da bi bili otroci, nas je strah … je to v resnici samo strah našega notranjega otroka. Mi, kot odrasli pa si lahko postanemo lastni starši in zadovoljimo potrebe po varnosti, ki morda v našem otroštvu niso bile zadovoljene. Pomembno je, da se naš otrok čuti slišanega. Karkoli želi sporočiti, je okej. Sedaj zmoremo s tem, otrok v nas pa temu morda ni bil kos.

Da bi lažje nudili oporo in tolažbo svojemu notranjemu otroku, si ga lahko vizualiziramo ali pa preprosto vzamemo igračo, ki predstavlja otroka v nas. To je lahko punčka, medvedek ali pa kar fotografija nas samih, ko smo bili majhni.

Toliko različnih tehnik je na voljo, toliko si lahko damo. Če si le dovolimo biti drzni in poizkusimo tudi na tak način poskrbeti zase.

Želim si in upam, da nam lahko odpiranje kolektivne rane v teh dneh nudi nekaj več, nekaj tako zelo velikega. Verjamem, da vsej tej paniki in strahu sledi kolektivno zdravljenje travm.

Petra Bertoncelj, študentka psihosocialne pomoči na FUDŠ

Vir:
Levine, P. A. (1997). Waking the tiger: Healing trauma : the innate capacity to transform overwhelming experiences. Berkeley, Calif: North Atlantic Books.

Leave your comment