Duševne stiske otrok in mladostnikov med razvezo staršev

Razveza oziroma ločitev je za vse udeležene obremenjujoča in težka izkušnja, tako za starša kot za otroka ali mladostnika. Vendar pa lahko predstavlja tudi priložnost za pozitiven zgled otroku, če starša znata učinkovito in spoštljivo komunicirati ter konstruktivno reševati izzive, ki se pojavijo ob razvezi. S tem otroku nudita dragocene življenjske lekcije o tem, kako se soočiti s težkimi situacijami na zdrav in odgovoren način.

Ločitev kot priložnost za pozitiven zgled

Konfliktne razveze lahko negativno vplivajo na čustveni svet in osebnostni razvoj otroka. Konflikti med staršema pogosto povzročajo čustvene stiske, zmedenost in strah pri otroku. Stopnja prizadetosti otroka je običajno odvisna od stopnje konfliktnosti med staršema. Vendar pa lahko starši, ki pristopijo k razvezi na konstruktiven in spoštljiv način, otroku pokažejo, kako se soočiti s težkimi situacijami na zdrav način.

Pozitiven pristop staršev pri ločitvi

Starša, ki se odločita za razvezo, imata priložnost, da otroku pokažeta, kako se soočiti s težkimi situacijami na zdrav in odgovoren način. To lahko dosežeta z naslednjim pristopom: 

• Učinkovita in spoštljiva komunikacija: Starša naj se trudita ohranjati odprto in spoštljivo komunikacijo. To pomeni, da se izogibata obtoževanju in kritiziranju ter se osredotočata na reševanje problemov in dogovarjanju o tem, kar je najboljše za otroka.
• Konstruktivno reševanje konfliktov: Namesto da se prepirata in poglabljata konflikte, naj starša iščeta načine, kako rešiti nesoglasja na miren in racionalen način. To lahko vključuje tudi iskanje pomoči pri strokovnjakih, kot so mediatorji ali terapevti, ki lahko pomagajo olajšati komunikacijo in reševanje sporov.
• Osredotočenost na otrokove potrebe: Starša naj bosta pozorna na čustvene in psihološke potrebe svojega otroka. Pomembno je, da otrok ve, da ga imata še vedno rada in da bosta poskrbela zanj, ne glede na razvezo. Otrok naj ima možnost izraziti svoja čustva in postavljati vprašanja, starša pa naj mu nudita ustrezne odgovore in podporo.

Ključna je osebna rast staršev 

Za uspešno soočanje z razvezo je ključno, da starši delajo na sebi in sodelujejo. Razveza je namreč več kot le pravni in finančni postopek – je globoka čustvena izkušnja, ki močno vpliva na vse vpletene, še posebej pa na otroka. Da bi zmanjšali negativne posledice razveze in zagotovili čim bolj zdravo in stabilno okolje za otroke, morajo starši vložiti trud v osebno rast in medsebojno sodelovanje.

Otroci različnih starosti različno doživljajo razvezo staršev

Razveza staršev je za otroke neizogibno stresna in čustveno zahtevna izkušnja. Kako otroci doživljajo razvezo, je v veliki meri odvisno od njihove starosti in stopnje razvoja. V nadaljevanju so predstavljeni odzivi otrok na razvezo staršev glede na različna starostna obdobja.

0 – 3 let 

V starostnem obdobju od novorojenčka do treh let se otroci intenzivno učijo in zanje je najbolj pomemben reden, pozitiven, kontinuiran stik z ljubečo osebo, s katero se otrok počuti povezano. Če otrok dlje časa ni v stiku z osebo, na katero je navezan, jo bo pozabil. Prekinitev stika bo doživljal kot izgubo osebe, ki mu je bila pomembna opora. Otroci se v tem starostnem obdobju bojijo neznanih oseb, poznanih pa se oklepajo. 

3 – 5 let 

V starostnem obdobju, ki sledi, to je od treh do petih let otroci egocentrično gledajo na svet, kar pomeni, da otrok sebe vidi kot središče sveta, okoli katerega se vrti vse dogajanje. V tem obdobju se otroci učijo ravnati s svojimi čustvi. Na ločitev staršev reagirajo s strahom, regresijo (npr. ponovno močenje postelje, sesanje palca), agresijo, uporom, motnjami spanja. V tej starosti otroci še vedno potrebujejo veliko občutka varnosti in zaupanja. Čustva iz okolja (čustva ločujočih se staršev drug do drugega) sprejmejo za lastna in se počutijo odgovorni (krivi) za ločitev staršev. Razvezo doživljajo zelo čustveno in si nadvse željo, da bi starša bila ponovno skupaj. 

6 – 8 let 

V starosti od šest do osem let otroci lažje ločijo svoja čustva od čustev okolice, vendar pa že razvijejo željo po prevzemu določene vloge, pri čemer se identificirajo s predsodki staršev, kar predstavlja veliko nevarnost, da pride do t.i. lojalitetnega spora. To pomeni, da želijo biti lojalni vsakemu od staršev, ki pa sta v medsebojnem konfliktu. Otrok ne krivi več sebe za razvezo staršev, vseeno pa si želi, da bi bila starša spet skupaj in ker mu to ne uspe, reagira z žalostjo. Lahko izražajo tudi agresijo proti staršu, pri katerem živijo. Želje po stikih lahko jasno izražajo, razen, če starš zahteva odločitev od njih, da se postavijo na eno stran. V takem primeru ne zmorejo izraziti svoje želje po stiku z enim ali drugim staršem. 

9 – 12 let 

V starostnem obdobju med devetim in dvanajstim letom se otrok lahko oddalji od sporov drugih, vendar se povečajo lojalitetni in identifikacijski konflikti, ker se jim razvija močan občutek za pravičnost. Zaradi tega se otroci v tem obdobju v ločitvenem postopku postavijo na stran enega od staršev – običajno »šibkejšemu«, ker želijo »uravnovesiti« tehtnico. Starša, ki odide, otroci v tej starosti vidijo v negativni luči in pogosto prevzamejo »prosto mesto« v družini – vlogo starša, ki je odšel. Nevarnost je torej, da svojo družinsko vlogo otroka zamenjajo za vlogo starša. V tej starosti je pomembno, da starši omogočijo otroku dovolj stikov z vrstniki, kar pomeni, da morajo imeti to v mislih pri načrtovanju stikov. 

13 – 18 let 

V starosti od trinajst do osemnajst let otroci reagirajo zelo čustveno na razvezo kljub temu, da zelo dobro razumejo spore med starši in tudi ločitev samo. Čutijo se dolžni pomagati staršem v krizni situaciji. Lahko pa sami iščejo tolažbo v partnerskih odnosih z vrstniki. Otroci v tem starostnem obdobju imajo potrebo po harmoniji, zato lahko starše celo silijo v umirjanje napetosti in konfliktov. Pomembno je, da je starši uredijo stike fleksibilno, saj imajo otroci potrebo po povezovanju in identifikaciji s širšim okoljem. Če se le da, naj bo otrok vključen v dogovor o stikih. Po drugi strani je potrebna pazljivost, da ne pride do odtujitve, ker otrok lahko zameri enemu od staršev in ga bo ignoriral (zavračal stike). Seveda pa tudi siljenje v stike ni smiselno. (Kraljić, 2010, str. 87-89). 

Kljub pravilnemu pristopu staršev je lahko razveza obremenjujoča ne glede na starost

Kot lahko vidimo je razveza obremenjujoča za otroke ne glede na starost; pojavi se jeza, nezaupanje, strah in žalost. Starši lahko dodatno po nepotrebnem obremenijo otroka s tem, da otroka naredijo za nadomestnega partnerja ali za element stabilizacije. Pogosto lahko v tovrstnih primerih govorimo že o neposrednem psihičnem nasilju. (Kraljić, 2010, str. 89) 

Najbolj težavne so razveze, kjer partnerja sovražno nastopita drug proti drugemu, kar otroka postavi v neprijeten položaj med dvema ognjema. Otrok se lahko počuti, kot da bo izdal enega od staršev - to pa lahko vodi do posebne vrste psihičnega nasilja. 

Med dvema ognjema staršev 

Otroci, ujeti med konflikte staršev, doživljajo negativne posledice na njihovo dojemanje družine, ljubezni in starševstva. Njihova vedenja se lahko označijo za "problematična", kar vodi v napačne zdravstvene diagnoze. Podpora strokovnjaka je ključnega pomena, saj pristop, ki ne naslavlja izvora težav, ni uspešen. 

Razveza kot nasilje nad otrokom 

Visokokonfliktne razveze so oblika nasilja nad otroki, saj so priče verbalnemu, psihičnemu in ekonomskemu nasilju. Otroci doživljajo razvezo kot neposredno psihično nasilje, kar vpliva na njihovo samopodobo in občutek varnosti. 

Psihično nasilje in zanemarjanje vključuje verbalno zlorabo, minimaliziranje otrokovih izkušenj in zavračanje čustvenih potreb. Otroci postanejo žrtve, ko starša izvajata psihično nasilje drug nad drugim, kar vpliva na otrokovo duševno zdravje. 

Vloga psihoterapije otrok in mladostnikov 

Visokokonfliktne razveze močno vplivajo na čustveno in duševno zdravje otrok in mladostnikov. V takšnih situacijah je psihoterapija ključnega pomena.

Ne glede na to, kako premišljeno in sočutno starši otroku razložijo situacijo, se lahko pojavijo izzivi, ki v nekaterih primerih zahtevajo strokovno pomoč. Pogosto se otrok sooča z občutki zmedenosti, žalosti, jeze ali krivde. Spremembe v družinski dinamiki lahko vplivajo na njegovo samozavest, šolski uspeh in odnose z vrstniki. V takšnih trenutkih je pomembno, da otrok prejme ustrezno podporo in pomoč, ki mu pomaga razumeti in predelati njegove občutke.

Naša organizacija Lunina vila nudi strokovno podporo za otroke in mladostnike, ki se soočajo s težkimi izzivi. S pomočjo terapevtov lahko otrokom pomagamo premagati stiske, se spoprijeti s svojimi občutki in najti notranjo moč za soočanje z izzivi.

Naša ekipa izkušenih terapevtov je specializirana za delo z otroki in mladostniki, ki se soočajo s težavami zaradi ločitve staršev.

Nudimo celovito terapevtsko podporo, ki vključuje individualno terapijo in svetovanje za starše. Terapevtski pristop v Lunini vili temelji na empatiji, razumevanju in strokovnem znanju. Prilagajamo se individualnim potrebam vsakega otroka, saj se zavedamo, da je vsak otrok edinstven in ima svoje specifične izzive in načine soočanja. Poleg tega tesno sodelujemo s starši, saj verjamemo, da je celostni pristop ključen za uspešno premagovanje težav.

Skupaj lahko najdemo pot do boljšega počutja za vse člane družine. Če opaziš, da se tvoj otrok sooča s čustvenimi ali vedenjskimi težavami zaradi ločitve, smo tukaj, da mu pomagamo.

Poglej več o psihoterapiji otrok in mladostnikov - tukaj.