Moja zgodba – moja pot

 Kljub vsem tem grozljivim dejstvom se spolne zlorabe nisem spomnila do svojega 34 leta. Disociativna amnezija me je ščitila pred temi bolečimi spomini, a se je moja psiha enkrat odločila, da je napočil čas, da spoznam resnico. Spominjanje je bilo najbolj kruto doživetje mojega življenja. Vso svojo energijo sem porabila za raziskovanje, razumevanje in spoznavanje sebe. Naenkrat je moje življenje bilo največja uganka na tem svetu. Na enkrat nisem več vedela, kdo sem. Spraševala sem se, kako naj vem, kdo je ta ženska, ki jo vidim v ogledalu. Spraševala sem se, kdo sem v resnici – kakšna bi bila, če me stric ne bi zlorabil že tako zgodaj in tako ustavil moj čustveni razvoj.

Ugotovila sem, koliko posledic nosim s sabo že celo življenje. Počutila sem se čudaško, depresivno, drugačno, problematično in še in še, pa nisem vedela zakaj. Imela sem more od kar sem pomnila, nikdar se nisem naspala, zadajala sem si bolečine in sem šla od anoreksije do kompulzivnega prenajedanja. Imela sem “sindrom pridne punčke” in zaradi tega sem vsako iskro svoje energije uporabljala, da bi skrivala vse te svoje “čudaške navade”. Niti sanjalo se mi ni, od kod prihaja vsa ta bolečina in stiska. Niti sanjalo se mi ni, da so to posledice spolne zlorabe!

Odločila sem se za terapije in je pot bila zahtevna in naporna. Vendar pa ko zdaj gledam nazaj, sem srečna, da sem se odločila zanjo! Zdaj diham s polnimi pljuči! Veselim se življenja in spolna zloraba me nima več v vajetih, ampak jaz njo. Ali to pomeni, da sem zdaj le in izključno srečna in vesela? Ne! Pomeni, da takrat ko me spomini spet mučijo, so običajno manj intenzivni in jih znam hitreje umiriti. Zadovoljna sem s svojo potjo in se zelo trudim, da bi pomagala vsakemu, ki gre skozi ta pekel. Lani sem izdala knjigo s svojo zgodbo in to iz treh razlogov. Kot prvo, ker sem to potrebovala sama, saj ko se travma ubesedi, je to terapevtsko in blagodejno. Drugo, ker vse prevečkrat ljudje nimajo pojma o tem, kaj pomeni bolečina spolne zlorabe in to omalovažujejo z besedami, prezirom in apatijo. Kot tretje pa zato, ker človeku, ki je doživel spolno zlorabo, daje pogum in upanje že sama zavest, da ni sam, da nas je več takih, ki nosimo podobno bolečino in da je možno zaživeti boljše življenje.

Spolna zloraba mi ni ukradla samo otroštva, ampak tudi precejšnji del odraslega življenja. Zaradi tega sem danes veliko bolj pozorna na otroke in moja iskrena želja je, da bodo starši znali zaščititi svoje malčke. Ne zatiskajmo si oči! Ne mislimo, da se to lahko zgodi le drugim! To sta mislila tudi moja starša …

- anonimna zgodba