Poslušnost otroka

 Moja preteklost sega v zlorabe vseh vrst in o tem lahko pišem izključno iz lastnih izkušenj. Ogromno gradiva je bilo prebranega, dolgoletne terapije vseh vrst imam za seboj in med drugim tudi dokončano vzgojiteljsko šolo. Glede na to, da imam zaradi hudih travm izgubo spomina za skoraj 18 let, si je moje telo in moji možgani zapomnilo prav vsak dotik, občutek in tudi delno sliko.

Že od nekdaj sem bila označena za drugačno.  Otrok, ki ni smel veliko govoriti, se izražati in biti slišan. Moji občutki, da v sebi kričim in me nihče ne sliši, so bili prisotni celo življenje. Želela sem si biti videna in slišana. To je ‘vse’ kar sem si želela. Moji vrstniki so bili zelo drugačni od mene. Danes razumem zakaj. Preživela sem spolne zlorabe, za katere nisem vedela več kot polovico svojega življenja.

Pri svojih 20 letih, sem prostovoljno delala v vrtcu v Ljubljani. Z otroci sem že od nekdaj povezana. Težko razložim, ampak vedela sem kako se počutijo, kaj potrebujejo in predvsem želela sem jim nuditi vse tisto, česar sama nisem imela. Varnost, ljubezen in predvsem sprejetost. Za izgubo spomina, sem se zavedela šele s tem vrtcem dalje, ko sem prišla v stik z otroci. Ob previjanju otrok, sem podoživljala občutke iz otroštva katerega se ne spominjam dobro. Občutek, da morajo otroci biti vidni in slišani, je bilo izredno močno prisotno. Že od nekdaj sem opazovala in preučevala ljudi/ otroke, ki so me obdajali. Kako delujejo možgani, kako se odzovemo, kaj razmišljamo in česa so sposobni naši možgani. Vsi otroci, ki sem jih imela od tistega dne dalje, so bili moji veliki učitelji za mojega notranjega otroka. Zelo radi so bili v moji družbi, ker so bili slišani ne glede na obnašanje in kljub temu še vedno ljubljeni.

Moja pozornost je segala ravno v obnašanje otrok, ki so nekako odstopali od ostalih. Srečevala sem se tudi z rejniškim otrokom ter otrokom s posebnimi potrebami. Rejniški otrok je pri svojih 4 letih, zamenjal kar štiri rejniške starše. Ob vstopu v vrtec, ga je psihologinja označila za hiperaktivnega. To je bila njegova diagnoza. Jaz pa sem vedela, da temu ni tako. Potreboval je le ljubezen in sprejetost, da z njimi ni nič narobe in predvsem, da ni ničesar kriv. Občutek krivde. Vzbujal je pozornost med obroki ali igrami, ker je imel hudo pomanjkanje ljubezni.

Kljub temu, da so nekateri otroci ‘drugačni’, jim moramo nameniti še toliko več pozornosti. Vsak otrok, ki tiho sedi v šolski klopi ali v vrtcu, ni nujno, da se počuti dobro. Ne označite ga, da je ‘tak po naravi’. V tem otroku se skriva marsikaj, česar ne zna izraziti. Ponavadi se to kaže preko ustvarjalnosti, izolacija od drugih otrok, zadržanost, sram govora, ne more se ločiti od pleničk tudi do 4 ali 5 leta starosti, uporaba dude, prenajedanje s hrano ali celo fizično nasilje do drugih otrok. Pri takemu otroku, bo verjetno trma še toliko močnejša. Lahko pa postanejo tudi uporniški, kar pomeni zelo veliko potlačene jeze. Otroci se soočajo z različnimi čustvi, ki jih ne prepoznajo in ne vedo kaj storiti z njimi. Moje osebno mnenje je, da se otroku dopusti, da občuti tudi žalost in strah in, da ni s tem nič narobe. Istočasno pa se moramo z otrokom veliko pogovarjati, da dobi občutek varnosti in zaupanja. Če tega ne bo imel, se bo vedno bolj oddaljeval od odrasle osebe.

V istem vrtcu, sem se soočala z dvema punčkama, starima 2 ter 2.5 leti, ki sta bili deležni spolne zlorabe. Zelo nazorno sta mi to pokazali pri previjanju in dotikih. Ob vsem tem, sem sama doživljala zlorabe o katerih nisem vedela in občutki, ki so šli čez moje telo v trenutkih previjanja, so bili največji dokaz kaj se jima dogaja. Takoj sem povprašala vzgojiteljico o tem in odgovor je bil: ‘ Ah, taki sta že od prvega dne’. To je bil še en dokaz, da se v večini primerov vzgojitelji in kasneje učitelji, profesorji ‘ne ukvarjajo’. Ne prepoznajo znakov zlorabljenih otrok, pa četudi gre ‘le’ za psihično ali fizično zlorabo. V vseh teh letih preučevanja, iskanja odgovorov, dolgoletnega življenja v tujini in soočanja z ženskami, ki so bile spolno zlorabljene, mi je dalo marsikaj misliti. Na področju prepoznavanja vseh vrst zlorab pri otrocih v vrtcih, šolah in tudi doma je premalo znanja. O tem je potrebno spregovoriti in razbiti vse tabuje, da bodo naši otroci bolj varni in, da se jim lahko nudijo terapije, ki jih še kako  potrebujejo. Že sam občutek varnosti, da lahko otroci sami spregovorijo kaj se jim dogaja, je ogromno. Razbremeniti svojo notranjost s katero se včasih soočajo tudi na vsakodnevni bazi. Iz lastnih izkušenj vem, da sem začela lažje dihati, ko sem upala naglas govoriti o svojih občutkih, ki so bili še kako grozoviti in polni sramu.  To mi je pomenilo več kot karkoli in tudi otroci delujejo na podoben način. Občutek, da si ne domišljamo vsega kar se nam je zgodilo ali se nam še vedno dogaja, da nismo nori kot nas označijo. Občutek krivde, ki ti ga da zloraba in katera se kaže tudi v vsakdanjem življenju v odrasli dobi.

- Vila Chloé