Vsi kriki na pomoč

 Vsi kriki na pomoč so bili moji mami premalo, da bi me zaščitila.

Še vedno se spomnim, kako me je otipaval vsepovsod, pa vendar ni bilo tako grozno kot tistega dne, ko me je posilil. Nikoli ne bom pozabila, kako je prodiral v mene, jaz pa sem jokala. Bilo je tako hudo, da sem šla s čustvi ven iz telesa, kot da me je duša zapustila, kot da je del mene gledal iz strani, kaj mi dela. Kako to izgleda ve verjetno samo žrtev, ki je to preživela. Kljub vsemu, kar mi je počel tri leta, dokler nisem zbežala še ne s petnajstimi leti od doma, kljub temu, da mi mama ni verjela in me poleg vsega še vsak dan tepla, sem se odločila pravico iskati na sodišču. Nekaj mi je govorilo, da mora biti kaznovan za vse to in je bil. Hvala Bogu, a kazen je bila premila. Dobil je le tri leta zame in za sestro, ki jo je tudi zlorabljal. Ob takšni kazni nisem čutila zadoščenja, zadoščenje sem čutila, ko sem izvedela, da se je nekega dne smrtno ponesrečil. Za marsikoga nerazumljivo, a jaz sem ob tej kazni začutila, da je dobil, kar si je zaslužil. Danes, po triindvajsetih letih lahko rečem, da sem se s tem naučila živeti, sprejela kar je bilo, saj vem, da preteklosti ne morem spremeniti in oprostila svoji mami za vse, kar mi je naredila. S pomočjo ženske svetovalnice, kjer sem si poiskala terapevtko, s pomočjo skupine sem prišla do tega, da danes lahko rečem, da sem zares srečna, da živim in da sem na nek način hvaležna za vse slabe izkušnje, saj danes vem, da s svojo zgodbo lahko komu pomagam. Želim si, da bi vse žrtve, zaživele mirno življenje in oprostile storilcem, saj bodo one bolj mirno in lažje živele s tem in to si zaslužimo vsi. Srečno vsem!

Vesna Sirar Šega