podolgovata-fizicna

Zlorabe otrok … tema, ob kateri si mnogi najraje hitro zamašijo ušesa in zatisnejo oči ter kar se da hitro stečejo stran. Spolna, fizična in čustven, zanemarjanje … Eden od 6 otrok, vsaka 4. Deklica, 70.000 slovenskih otrok … kakšne pretirane številke!. Če bi bile prave, bi moral vsak izmed nas poznati vsaj eno žrtev in vsaj enega storilca! To bi pomenilo, da se zlorabe dogajajo v vsaki 4. – 6. hiši in stanovanju in da so v povprečnem slovenskem razredu vsaj 3 zlorabljeni otroci. Pa kje so vsi te otroci? Saj jih toliko poznam pa ne vem za nobenega …. Njihove družine so popolnoma normalne … oni zagotovo ne bi …. To je samo statistika, prazne številke …

V določenih pogledih se ne bi mogla bolj strinjati – to so samo številke. Številke, ki izpuščajo samo bistvo srce-parajočih pripovedi otrok, ki vsakodnevno vstopajo skozi vrata moje terapevtske sobe … “Strah me je iti po ulici. Kaj če srečam očija in me odpelje nazaj? Premajhen sem, da bi se mu upru…” “Želela sem si, da bi me nekdo slišal … Da bi bila dovolj velika, da bi dosegla kljuko in stekla ven.”. Resnični stavki, predvsem pa resnična življenja …. To je tisto, kar številkami daje pravo težko.

Ta mala bitja, z močjo superherojev, ki v svojih telesih nosijo bremena, težja od njih samih. Bremena zlorabe, ki jih kot družba ne znamo odvzeti ali jih vsaj pomagati nositi. Bremena, ki jih pogosto niti ne opazimo, dokler ne pogledamo globje.

To niso zgodbe o nagnusnih starih neznancih, ki na temnih ulicah prežijo na otroke, ampak pripovedi o materah in očetih iz vseh socialnih slojev družbe, ki ne zmorejo in ne znajo drugače. O tetah, ki ne vidijo, sosedih, ki ne slišijo, vrstnikih, ki ne opazijo, in institucijah, ki prepogosto nimajo potrebnega časa in znanja. To so zgodbe o družinskih tradicijah, ki to nikoli ne bi smele postati! O stavkih “nikomur ne smem povedati”, ki postanejo družinska mantra, vzgojnih prijemih “ker so tako vzgajali tudi mene” in težkih besedah”ki si jih itak zaslužiš”. Predvsem pa to niso zgodbe iz dežele Tamnekjedaleč, ampak resnična življenja 70.000 slovenskih otrok. NAŠIH OTROK!

V resnici res ni zlorabljen 1 otrok v vsaki 5 hiši …. Gre za družinsko tradicijo v vsaki 15! Za vzorec vedenja ter način življenja, ki se preko modelnega učenja in dednih procesov prenašata iz roda v rod ter predstavljata pojem normalnega. Pogosto se vprašamo – kako? Kako lahko nekdo, ki je sam doživel grozo zlorabo, to stori svojemu otroku? Moje vprašanje je – kako lahko generacije družin že desetletja živijo na drugi strani hodnika, pa ne storijo ničesar? Tudi to je del družinske tradicije …

Dokler ne pride nekdo, ki zmore drugače! Nekdo, ki ve, da ljubezen zmore bolje! In to je lahko prav vsak izmed nas ….

Vsak si lahko vzame čas, da pristopi do otroka v stiski in vpraša “Kako ti lahko pomagam?” ali “Tukaj sem zate. Če si v težavah se lahko obrneš name” Vsak se lahko odloči, da bo postal glas otroka, dvigne telefonsko slušalko, pokliče 113 in prijavi sum zlorabe. Prav vsak izmed nas lahko zbere pogum za iskren in odprt pogovor o tej težki temi. Vsak po svojih najboljših močeh in vsi skupaj … samo tako bomo ustvarili družbo, kjer zlorabe, ne bodo del družinske tradicije! Ker ljubezen zmore!

LJUBEZEN ZMORE DRUGAČE

Leave your comment