Razumeti travmo

Ali razumemo travmo?

Zdi se, da se v zadnjem času veliko govori o travmi, ljudje radi mislimo, da jo pravzaprav zelo dobro razumemo. Sprašujem pa se ali je temu res tako? Menim namreč, da je za zdravljenje in predelovanje travme zelo pomembno globlje razumevanje. Kaj pravzaprav travma je in zakaj tako močno vpliva na zdravje? Rada bi spregovorila predvsem o telesnem vidiku travme in kaj je pravzaprav tisto, kar povzroča simptome in znake. Za zdravljenje je pomembno, da si pustimo čutiti posledice in se ne primerjamo z drugimi ljudmi, saj je vsak človek unikat in zato tudi travmo vsak posameznik doživlja drugače. 

Travma in travmatični dogodek

Travma ni (travmatični) dogodek, je pa nekaj kar se v našem telesu ni zgodilo, kar naše telo ni uspelo dokončati, predelati. Seveda lahko travmatični dogodek sproži odziv telesa, v veliki večini primerov je tako, a ga ne smemo kar enačiti s travmo. Ob travmatičnem dogodku delček naših možganov (amigdala) na podlagi preteklih izkušenj presodi ali smo v nevarnosti in sproži refleksni odziv »boj« »beg« ali pa »zamrznitev«. Telo nam na tak način pomaga, da se lahko soočimo z dogodkom in ga preživimo. V našem živčnem sistemu pa se v tistem trenutku nabere ogromno energije. Če te energije telo ni zmožno predelati in sprostiti med samim dogodkom ali še nekaj časa po njem, ostane le ta shranjena v telesu. Telo išče načine, kako se znebiti te odvečne energije, zato se razvijejo simptomi.

Simptomi, ki ji travma povzroči v resnici niso posledica nekega dogodka, pač pa izhajajo iz presežka energije, ki ni bila uspešno predelana in sproščena iz našega živčnega sistema ob ali tik po nekem travmatičnemu dogodku. (Levine P. A., 1997) Ljudje, ki so preživeli travmo lahko še več let po dogodku doživljajo pomembne telesne zdravstvene težave, ki niso neposredno povezane s kakršnokoli zunanjim dejavnikom ali poškodbo. (Kendall-Tackett, 2007)

Simptomi

Nekateri simptomi se lahko razvijejo kmalu po dogodku, ki je povzročil travmo, drugi pa se lahko razvijejo tudi več let kasneje. Simptomov je ogromno in definitivno ni dveh ljudi, ki bi travmo doživljala enako.

 Simptomov je ogromno in definitivno ni dveh ljudi, ki bi travmo doživljala enako.

Seveda se enaki simptomi lahko razvijejo v različnih obdobjih, a načeloma jih delimo na tiste, ki se razvijejo kmalu po travmatičnem dogodku in na tiste, ki se razvijajo več let in se tako pojavijo šele kasneje. Med zgodnje simptome lahko uvrščamo simptome, kot so npr.:

  • močno čustveno vzburjenje
  • disociacija in zanikanje
  • občutki nemoči
  • flashbacki (slike spominov)
  • hiperaktivnost
  • motnje spanja
  • nočne more
  • nenadne spremembe razpoloženja

Kasneje pa se lahko razvijejo tudi simptomi, kot so npr.:

  • panični napadi, anksioznost, razne fobije
  • otopelost
  • občutljivost na svetlobo in zvok
  • pozabljivost
  • strah pred smrtjo
  • nezmožnost ljubiti
  • kronična utrujenost ali pomanjkanje energije
  • oslabljen imunski sistem ali težave s ščitnico, težave s hormoni
  • depresija
  •  psihosomatske motnje in bolezni npr.: astma, bolečine v vratu in glavi, težave s prebavo, hude bolečine pred menstruacijo, …

Seveda vsi simptomi niso vedno vzrok (samo in izključno) travme, lahko pa so. Velika večina ljudi izkusi nekaj izmed teh simptomov ali pa tudi nekaj tistih, ki jih tem seznamu morda ni. Vsak človek lahko posledice travme doživlja malce drugače. Pomembno pa je vedeti, da bolečine, katerih vzrok je nek zunanji dejavnik (npr.: prehlad z glavobolom) izginejo po nekaj dneh, morda tednih, simptom, ki pa je posledica travme običajno vztraja dlje časa. (Levine P. A., 1997)

Validirajmo travmo

Ko se pogovarjam z ljudmi, ki so morda doživeli travmo, opažam, da jih veliko to zanika. Sicer je res, da je to en izmed simptomov, a se razlog lahko skriva tudi v primerjanju z ostalimi ljudmi. Lahko razumem. Človek je bitje, ki ves čas teži k primerjavi s sočlovekom, a nikakor ni prav, da se z vidika travme primerjamo z ostalimi ljudmi, češ: »doživel/a je zlorabo, zanemarjanje, ki sem ga doživljal/a jaz, ni v primerjavi s tem nič«. S tem se nikakor ne morem strinjati. Ravno zato se mi zdi tako zelo pomembno, da razumemo kaj travma je. Da je to nekaj, kar se dogaja v našem telesu. Nekaj, kar vsak posameznik doživlja drugače in nekaj kar pravzaprav niti ni tako zelo odvisno od dogodka samega.

Travma je lahko posledica fizične zlorabe, spolne zlorabe, zanemarjanja, a prav tako je lahko posledica »le« čustvene zlorabe, ali pa tega, da smo bili priča npr.: prometni nesreči. Vse je odvisno tudi od tega, kar smo preživeli v preteklosti in kaj bo zato naša amigdala zaznala, kot nevarnost. Dve osebi, ki sta bili priča travmatičnemu dogodku, se ne bosta odzvali enako. Nekdo bo lahko doživel hudo travmo, nekdo pa bo sposoben na ravni telesa vse skupaj predelati in bo živel brez kakršnih koli posledic.

Menim, da je travma lahko več, kot le skupek neprijetnih simptomov in trpljenje. Prav je, da v prvi vrsti poskrbimo za to, da travmo preprečujemo. A menim, da je smiselno dati ljudem zavedanje in razumevanje, kaj pravzaprav to je. Pomembno je, da vsi razumemo –  lahko je tudi čudovita priložnost za rast. Priložnost, da se naučimo, kaj nam sporoča telo, kako se odzivamo na zunanje dejavnike, sprožilce in konec koncev travmo predelamo in si tako omogočimo bolj sproščeno, polno in zdravo življenje.

Petra Bertoncelj, študentka psihosocialne pomoči na FUDŠ

Viri:

  • Levine, P. A. (1997). Waking the tiger: Healing trauma : the innate capacity to transform overwhelming experiences. Berkeley, Calif: North Atlantic Books.
  • Kendall-Tackett, K. A. (2007). Cardiovascular disease and metabolic syndrome as sequelae of violence against women: A psychoneuroimmunology approach. Trauma, Violence and Abuse, 8, 117–126.

Kako biti v stiku s seboj? Preberi naslednji članek!

Leave your comment