It’s a moment you never forget right?

Sem dekle, ki rado piše. Pesmi, prozo, zgodbe. Rada pišem srečne zgodbe. Te naj bi zdravile. Zmotila sem se. Čisto vsaka zgodba zdravi, pisatelja, bralca. Tistega, ki čuti in zgodbo začuti.

To ni srečna zgodba, je pa zgodba, ki zdravi. Je moje pričevanje o mojem otroštvu, ki je bilo vse, kar si otrok naj ne bi niti predstavljal.

Kot mlada ženska, še vedno dekle, zadnje leto sedim v srednješolskih klopeh, čistim kar me tišči. Berem že napisane zgodbe, raziskujem stran na katero pošiljam del svoje zgodbe. Vidim, da se stran osredotoča večinoma na spolno nasilje. Malo presenečena brskam naprej, nekega dne dobim v roke zloženko vseh vrst nasilja. Ženska, ki mi jo podari me vpraša, če sem vedela, da obstajajo vse te vrste in sem jih znala razlikovati. Kar tema se mi naredi pred očmi. Ja, gospa, občutila sem njih grozo. V sebi jočem še malo in bodo solze prišle na plan, zato pokimam in stečem daleč stran. Nekam, kjer bom zopet lahko premišljevala o preteklosti, dvomim, da mi bo kaj pomagalo, dokler sem v vlogi žrtve. A kakor je vse na tem svetu paradoksno, so tudi moje misli. Saj nisem bila v nobeni drugi vlogi. Želela sem biti. Zdaj sem. Prej pa sem bila…

V začetih mojega šolanja se je moja mama poročila z moškim, ki je bil na videz krasen. Živeli sva skromno, pri stari mami in moji materi se je zdel pobeg s tem čudovitim moškim najlepša stvar, ki se ji je zgodila v nekaj letih.

Temu ni bilo tako. Kmalu se je izkazalo drugače. Danes, ko mnogo časa premišljujem in iščem vzroke, vem zakaj je bil tisti moški tako grob in nasilen do nas. Tudi on je bil nekoč otrok. Mali deček, ki je navihano zrl v svet in bil nepopisan list papirja. Ki sta ga njegova starša raztrgala in vrgla v peč. Zgodbe, ki sem jih slišala šele nato, so bile le pikica na i. Slutila sem krutost, ki jo je doživljal. Zdaj je bila moje tiha teorija razumevanja potrjena. Počasi sem lahko odpustila, a sprejela ne bom nikoli. Ne po vsem tem. Po urah joka mlajše sestre, vsakodnevnega nevedenja kakšno bo ozračje »doma«, ali bo moja soba po izbruhu agresije v razsulu, videti, kako bitje, pri kateremu živiš davi tvojo mamo, jo pretepa, ko te je strah vsakega koraka, ker ne veš, kaj boš storil narobe in kdaj boš ti dobil svojo »porcijo«…

Velja tisti rek, kako mu naj drugače rečem: Najhuje se zgodi za štirimi stenami. Ko sosedje slišijo in so tiho, ko pristojnosti pridejo na obisk, ko je vse v najlepšem redu, ko se stene upro svoji nalogi in na njih včasih najdeš tudi kri…

Rada si rečem, da imam jaz že vse predelano. Ha, mislila sem. Počasi dojemam, da travme ne predelaš. Travme ne pozabiš. Travma ostane v tebi. Od tebe je odvisno, kakšen odnos boš imel do nje.

Sanje so tiste, ki me rade spomnijo, da podzavest vlada duši. Poleg opisanega me teži k tlom še dogodek iz zgodnjega otroštva. Mogoče bolj, kot groza štirih sten. Zato, ker sem iz otroškega strahu to travmo potlačila in zanemarila. Kakor jo je tudi moja družina. To je bila travma skrite, drugačne, igrive vrste. Nekaj, kar za plitve osebnosti, sploh ni travma.

Štela sem 4 leta. Tam nekje. Z mamo sva ravno pobegnili od očeta alkoholika in zaživeli pri babici na podeželju. Bila sem živahen otrok in moja živahnost še danes ni uplahnila, zdaj temu pravim dinamičnost. Cele dneve sem se igrala z bratrancem in sestrično. Bili smo zelo povezani, sestrična je bila nekaj let starejša od mene, bratranec je obiskoval en razred na predmetni stopnji. Šesti ali sedmi, ne vem. Naši dnevi igranja in zabave so mi zdaj zelo daleč, zabrisani v meglo. A tistega dne, se spomnim zelo jasno. Po domačem zajtrku sem odhitela na bližnje igrišče, igrali smo se nekaj, kar naj bi bilo podobni košarki, s sestrično sva iz blata delali kakav in prave poslastice. Preverit nas je prišel moj dedek in prinesel nam je krede. S kredami smo odhiteli proti njihovem dvorišču, njihovi hiši. Dolgo smo risali, Kekčevo deželo sem narisala tistega dne. Nato je bratranec predlagal, da pojdemo v hišo. V slednjo nam je bilo vedno prepovedano hoditi, a tistega dne, njunih staršev ni bilo doma. Kot otrok se mi je kar bleščalo, tako bogata je bila tista hiša, toliko igrač. Šli smo vse do najvišjega nadstropja, na desni sta imela takrat bratranec in sestrična svojo sobo. Zdaj v tisti sobi prebiva najmlajša sestrična, ki na srečo ne ve, kaj smo počeli tistega dopoldneva v njeni sobi. Bila je le igra, namreč. Raziskovanje mladega adolescentnika. Še zdaj ne vem, kaj naj si mislim o tem dogodku, kaj se je zgodilo in zakaj? A je bila to res igra in tega že ni mislil… V otrokovi naravi je raziskovanje vsega in kot bodoča vzgojiteljica ne dojamem povezave v sebi, ki dogodek opravičuje, hkrati je pa toliko dejstev in obrambnih mehanizmov v meni, ki nasprotujejo tistemu, kar je prav. Spolna zloraba je nekaj, kar se ne sme dogoditi, kar boli. Kot sem že omenila, sanje mi dajejo vedeti, kaj je prav, sanje mi podajajo bolečino in mi pravijo, da moram travmo sprejeti in ne minimalizirati. Sprva smo se igrali s kredami. Bratranec je rekel, naj se s sestrično slečeva, pa sva se. Pa kaj, bili sva dečvi, vsak sva se slekli pred mamico, ki naju je potem peljala pod tuš in umila. Čuden občutek je bil… Ne znam opisati drugače. Kar naenkrat so se tiste krede znašle v meni in drezale v mojo notranjost. Bratranec je podrobno preiskoval in opazoval kaj imamo me deklice tam spodaj. Ko ki kot otrok vedela, da je to narobe. Mar bi zbežala… Začutila sem stisk roke in vodena roke me je peljala v drugo spalnico. Tam je bratranec našel že prej, zdaj vem – vibrator. Takrat mi je bilo vse tako nepoznano, nekaj velikega in rožnatega. Bratranec se je na ves glas smejal in nama s sestrično skušal pojasniti kaj je vibrator in da se bomo zdaj igrali z njim. Čez nekaj trenutkov smo bili spet na tisti postelji ob steni, modro posteljnino je imela. Spet. Močen pritisk pod trebuhom. Ne veš, kaj, kako. Boli. Bratranec se smeje in reče še malo, še malo in se loti sestrične. Najbolj čudno je bilo to, ko se je slekel še sam. Do takrat nisem nikoli še videla moškega penisa. Začudena sem bila. Nato je skočil name. Sestrična je bila že oblečena. Takrat je postalo vse megleno.

Spomnim se, kako sem oblečena v roza trenirki sedela pred njihovo hišo in srkala sok. Oboževala sem tisti sok. Takšnega doma nismo imeli, mi smo pač vedno pili čaj. In tako me je zavedel, vedno boš dobila sok, le bodi tiho, to je naša igra, naša skrivnost, kakor je bila skrivnost skrivna sestavina našega kakava. In bila sem tiho, ko je moj dedek prišel pome.

Ko je bil čas za kopel, je moja mama opazila razdraženost mojih intimnih delov. Močno sem jokala in še tistega dne so se dobili starši in mi, otroci. Moja družina je vse to razložila kot otroško igro, jaz pa sem molčala. Tako so minevala leta… Pomirila sem se in zaničevala dogodek, saj je je bilo le enkrat. Spoznavala sem travme drugih in videla skozi koliko pekla so šli ter si rekla, saj je bilo le enkrat. Pusti zdaj. A moje telo, moja notranjost je kazala drugače Vsak moški dotik je sprožil mrzlico po telesu. Še danes se moških bojim in dolgo časa potrebujem, da kakšnemu celo dovolim, da mi poda roko.

Tako. Prvič. Ne morem verjeti. Po tolikih letih, sem spregovorila. No, zapisala. Do potankosti. In se ne izgubila v morju solza. Mislim, da bom danes mirneje spala. Zdaj je čas. S tem sem razgalila sebe in si dokazala, da zmorem. Končno je čas, da travmo sprejmem in začnem delati na njej. Da jo bom dojemala drugače.

Je možno, da je človek lahko hvaležen za svojo travmo, za iskrenje in eksplozijo čustev?

Iskri se mi že celo življenje. Učim se od vseh, ne le od najboljših, srkam kot goba, srkam, kar mi ponudijo, kar bi mi moji duši pomagalo.

To, da nekdo počne toliko dobrega z vizijo Ljubezen zmore drugače, polni moje srce s toplino.

Hvala vam.

Verjamem, da vsi zmoremo drugače. Če je le ljubezen tisto, kar šteje pri nas.

Naj ljubezen šteje!