Otroci in epidemija

V času, ko se izredno stanje in ukrepi zaradi epidemije podaljšujejo in na odločitve vlade glede odprtja šol in vrtcev še vedno čakamo, se mnogi soočajo s stiskami glede starševanja in povečanega števila obveznosti povezanih s šolanjem otrok na domu. Otroci, energije polna bitja, ki v obdobjih odraščanja nujno potrebujejo socializacijo, druženje s sovrstniki ter gibanje na svežem zraku, sedaj ostajajo med štirimi stenami z občasnim sprehodom v družbi svojih staršev.

V samem začetku pohoda COVID-19, ko smo v Sloveniji prebirali o smrtnih žrtvah v sosednjih državah, nas je večino zadel kolektivni šok. Po mesecu dni samoizolacije pa so se začele izražati najrazličnejše psihološke stiske. Stres in tesnoba sta mnogim obrnila svet na glavo.

Tesnoba in stres

Tesnoba je človekov prirojeni odziv na stresno situacijo, katere ne more nadzorovati. To velja tako za odrasle kot tudi za otroke, kateri lahko stres, skrb in strah izražajo v najrazličnejših oblikah. Tako kot se simptomi bolezni ne izražajo pri vseh ljudeh enako, se tudi znaki anksioznosti močno razlikujejo od otroka do otroka. Odziv otrok na epidemijo je v veliki meri povezan tudi z odzivom, ki ga zaznavajo pri pomembnih drugih, na katerih subtilna doživljanja so najbolj občutljivi.

Za otroka je lahko to zelo stresno obdobje.

 V času povečanega stresa je dobro, da so starši pozorni na naslednje znake pri svojih otrocih:

– razdražljivost in izbruhi jeze
– regresija v vedenjskih vzorcih, ki so jih že prerasli (duda, močenje postelje, itd.)
– pretirana skrb in žalost
– nezdravi vzorci prehranjevanja in spanja
– težave s koncentracijo
– izogibanje dejavnostim, ki so jih v preteklosti veselile
– nerazložljivi glavoboli ali telesne bolečine

Prvi korak, ki ga starši lahko naredimo v smeri dobrega počutja svoje družine je, da se soočimo s svojimi občutki in razmišljanji v povezavi z epidemijo. Nas je strah, smo obupani, naveličani? Soočimo se s svojo tesnobo in občutki, ki jih vede ali nevede spotoma »odlagamo« na svoje otroke.

Občutek (ne)varnosti

Normalno je, da se v času, ko se cel svet sooča z novim virusom, počutimo kot da bi se nam tla majala pod nogami. Saj je vendar povsem naraven odziv človeka, da rad ostaja v svoji coni udobja ali pa se iz nje umakne le za kratkem čas, ko se za to počuti dovolj varen. V tem zgodovinskem trenutku pa svetovno zavest pretresa nekaj povsem novega in nepredvidljivega. Nekaj kar lahko ogrozi naše najbolj osnovne dobrine, zdravje in finančno sposobnost poskrbeti za svojo družino. Normalizacija počutja je tukaj nujno potrebna, skoraj vsi ljudje na planetu se sedaj soočamo z epidemijo in posledicami, ki jih ta prinese. Že samo zavedanje, da smo v tem vsi skupaj, nam lahko olajša odločitev, da se po pomoč obrnemo tudi na druge ljudi.

Ko umirimo svoje čustveno stanje, se lahko v polnosti posvetimo svojemu otroku, pri čemer strokovnjaki opozarjajo na nekaj ključnih poudarkov.

Prostor za izražanje čustev

Tako kot svoje, tudi otrokove skrbi poskušajmo sprejeti, validirati in normalizirati. V realnosti to pomeni, da se na skrb kot je »Strah me je, da bom umrl, če zbolim.« ne odzovemo z »Eh, ne sekiraj se, za otroke je ta virus nenevaren.«, ampak pokažemo, da otroka slišimo in ga razumemo. Primernejši odziv je tako npr. »Vidim, da ti ta misel povzroča precej strahu, tukaj sem s tabo in sem se pripravljen o tem pogovarjati, ko boš želel.«

Informiranje o bolezni

O virusu in dogajanju v povezavi z njim se pogovarjamo na način, ki je primeren starosti otroka. Marsikaterega otroka zanima, koliko ljudi je obolelih, ali se virus še vedno širi. Srečevanje ljudi z rokavicami in maskami na obrazih je za njih vse prej kot normalno. Pomembno je, da nekaj časa namenimo ustvarjanju varnega okolja, pomirjanju otroka, pa tudi ozaveščanju o tem, kaj je v tem času pomembno – redno umivanje rok, ne dotikanje javnih površin, razkuževanje po potrebi,…

Otroka lahko pomirimo z konstruktivnim pogovorom o problemu

Ta čas pa je potrebno omejiti, zato da se naš vsakdan ne vrti samo okoli teme, ki lahko po nepotrebnem ustvarja dodaten stres.

Vzpostavitev ter ohranitev strukture dneva

Že v samem začetku epidemije, smo se z uvedbo poučevanja na domu zavedli, da bo potrebno ustvariti novo družinsko rutino. Mnoge družine so uvedle dnevne sestanke, napisale urnike na table in v zvezke. Tudi učitelji, ki so pošiljali šolske urnike so nekoliko pripomogli pri ustvarjanju strukture. Rutina mora biti seveda fleksibilna, vendar ne preveč. Po več kot mesecu in pol izolacije se lahko začne pri ljudeh pojavljati zmanjšan stik z realnostjo. Zunanje strukture v normalnih časih ustvarjajo velik del notranje strukture. Ko ta umanjka in smo v veliki meri odvisni sami od sebe, se lahko zgodi, da pride do občutka lebdenja v času in prostoru (ki se pogosto izrazi tako,  da ne vemo več kateri dan v tednu je). Pomembno je, da rutino ohranjamo, vanjo pa seveda vključimo tudi čas, ki je namenjen sprostitvi.

Iskanje pozitivnih vidikov na trenutno situacijo in hvaležnost

Biti v karanteni vsekakor ni nekaj, kar bi si večina od nas zavestno želela početi. Vendar se tudi v tej situaciji lahko najde kaj dobrega. Družine si posvečajo več časa in skrbijo drug za drugega, igrajo igre, pečejo piškote, hodijo v naravo in se po video klicih pogovarjajo s svojimi starimi starši. Svet si je vzel čas za svoje bližnje, odpustil marsikatero staro zamero, ki je v luči bolezni izgubila pomen. Posebno za otroke je dobro, da jih starši že v mladih letih naučimo iskati dobro v svetu, ki je marsikdaj strašljiv. In sedaj je za to odlična priložnost. 

Kljub temu, da ne vemo kdaj bo življenje spet prišlo v stare tirnice, si lahko to novo normalnost naredimo prijetno. Svojim otrokom lahko podarimo svoj čas, odprta ušesa in iskren objem. Z njimi delimo pozitiven pogled, jim zagotovimo, da bo tudi to minilo, ter da smo tu za njih in jih imamo radi.



Kristina Trstenjak, študentka psihosocialnega svetovanja in psihoterapije

Kako nadgraditi družinsko dinamiko, da bo vaša komunikacija bol odprta? Družinska igra s karticami!

Leave your comment