Opravljanje prakse in delo z otroki

Na Počitniške tačke sem se sprva prijavila predvsem zato, da bi opravila potrebno prakso na svojem študiju zakonske in družinske terapije in ob tem pridobila še kakšno novo znanje za delo z otroki. Za seboj sem imela že kar nekaj izkušenj in dela z otroki, ki so seveda vedno najboljša družba, tako na delavnicah, ki jih organizira Lunina vila, kot prostovoljka na Društvu za nenasilno komunikacijo, poleg tega pa sem bila precej let tudi animatorka na vsakoletnem oratoriju v naši župniji. Tako sem se z veseljem podala v opravljanje prakse, ki je vključevalo kar dve stvari, ki sta mi že od nekdaj pri srcu – otroke in pse.

Po začetnem usposabljanju, ko smo se z ostalimi prostovoljkami lahko tudi malo bolje spoznale, smo s Počitniškimi tačkami pričeli na čudovit sončen dan na zeleni trati čudovitega vrta. Cel teden je bila z nami starejša psička Gejša, ki je potrebovala veliko miru – in otroci so to včasih še bolje razumeli, kot mi, vsake toliko, pa se nam je pridružil še nekoliko mlajši in zelo radoživ Oliver.

Razmišljala sem, kako naj preprosto opišem svojo izkušnjo Počitniških tačk, ki bo prostovoljcem omogočala, da se lažje odločijo za sodelovanje ali morda za opravljanje prakse morda pa tudi staršem, ki razmišljajo, da bi svoje otroke vključili v poletno doživetje z Lunino vilo.

Delo z otroki

Pogovarjamo se o čustvih in o življenju …

Prvo bi želela zapisati, da je bila to zame povsem nova izkušnja. Zakaj točno nova, če pa sem imela za seboj že precej let dela z otroki? Predvsem zato, ker smo se tukaj pogovarjali o življenjskih stvareh, o stvareh o katerih se ne upamo pogovarjati niti z odraslimi. O čustvih. O samopodobi. O žalosti in bolečini. O veselju. O miru in pripadnosti. O zaupanju vase in v druge. O skrbi za svoje telo. In o nasilju.

Neverjetno mi je bilo, kako se otroci o teh stvareh s teboj pogovarjajo s takšno lahkoto in takšno zrelostjo, da na koncu ugotoviš, da to res niso tabu teme. Ravno obratno. To so teme, o katerih se moramo pogovarjati in deliti med seboj. Ne le strokovnjaki in odrasli, temveč tudi mladina in otroci. Da prepoznavajo sebe in da prepoznavajo nevarnosti in se jim izognejo. Da so lahko slišani. Da se naučijo, kako imajo lahko radi sebe in drugega – pa če je to človek ali žival. In to je tisto, kar je na počitniških tačkah tako neverjetno. Pogovor, ki celi. Ljubezen, ki zdravi. Dobiš, kar si je vsak od nas, kot majhen želel in si zagotovo še danes želi. Biti slišan, ljubljen in prepoznan v svojih potrebah.

Larisa Repar, študentka zakonske in družinske terapije

Letošnja počitniška varstva podpirajo:

Leave your comment