Gledam tipkovnico pred sabo in razmišljam, kako naj strnem v nekem zapisu izkušnjo na Počitniških tačkah. Pravijo, da najbolj iskreno in občuteno opišemo doživetja, ki so nam draga, ravno tem, ki jih imamo najraje, zato boste spodaj lahko prebrali pismo, ki sem ga napisala moji ljubi sestrični.

Pismo sestrični

Draga Sara!
Se spomniš najinih skupnih počitnic pri babici? Kdo si je takrat mislil, da je za odrasle takšen izziv najti varen prostor za otroke čez poletje! Zadnja leta sem še predobro razumela, kako je to pomembno. Po pravici povedano sem v zvezi s tem imela krasno izkušnjo v Lunini vili. Mislim, da sem ti že omenila, ampak vem, da v tem času razmišljaš o tem, kako bi lahko izkoristila čas počitnice, da bi otroka lahko imela ne le zabave ampak še nekaj posebnega za popotnico. Čisto iskreno, ko pomislim, na najino življenje, na najino družino, mi je jasno, zakaj sva obe tako pazljivi in zahtevni pri vzgoji otrok.

Počitniška varstva za otroke.

Pred dvema letoma sem za prakso izbrala nek inštitut, ki ga nisem poznala, Lunino vilo, ampak mi je bila njihova misija nekaj posebnega. Videla sem njihove slike na Facebooku, kako te mlade punce hodijo po mestu s privlačnim barvnim kolesom in letaki in ljudi ozaveščajo o tem, kaj so zlorabe, kako vplivajo na otroke in razlagale, kako nudijo celo brezplačno psihosocialno pomoč … Čisto iskreno draga Sara, takoj sem jim pisala in se povezala z njimi. Od takrat sem se vtihotapila v Lunino vilo za prakso, za pomoč in za počitniške tačke (to so delavnice, ki jih imajo čez poletje za varstvo otrok). Če sem iskrena, sem sama pridobila več, kot sem v bistvu dala. Saj veš; za razliko od banke nekatere stvari imajo zelo bogato obrestno mero.

Varstva za otroke v Lunini vili

Pri poletnih Počitniških tačkah sem sprva čutila, da je to neka izkušnja, kjer bom lahko uporabila svoje znanje iz vzgojiteljske prakse v vrtcu oziroma iz študija psihoterapije. V resnici, ko sem prišla tja, sem ugotovila, da je to čisto drugačen čustveni prostor in da so to resnično psihosocialne delavnice. Otroci dobijo resnično drugačen pogled na sebe v odnosu z drugimi.

Pomisli na to, koliko je takih, ki so bili naučeni, da morajo vedno ugajati odraslim, da so določena čustva »prepovedana« (npr. jeza) ali koliko je takih, ko sem jim nihče med počitnicami ni posvečal z iskrenim pogovorom. Saj nekaj od tega sva tudi medve doživeli. Na Počitniških tačkah pa smo otroke vedno spodbujali, naj povejo, kaj si želijo, kaj potrebujejo, kaj jim ni ok. Otroci so tudi imeli »kotiček za umiritev«, kamor so lahko šli in tepli blazino ali kakšno veliko plišasto igračo, če so bili jezni. Otroci so si lahko ustvarjali različne »kotičke« do katerih so čutili potrebo (za počitek, za risanje, itd.) Proti koncu vsakega dneva smo imeli zaključni krog, ko je lahko vsak povedal, kaj mu je bilo všeč, kaj mu ni bilo ok oziroma karkoli so si sami želeli.

Opolnomočimo svoje otroke!

Če pomislim, draga Sara, mislim, da so redki tisti, ki so tako vzgojeni, da so kot otroci lahko enostavno rekli: »Jaz pa ne želim, da se tako ravna z mano« ali »To mi pa ni všeč«. Ampak kako krasno bi bilo, da bi se čimveč družin naučilo, da otroci lahko in morajo povedati, kaj jim je ok in kaj ne! Enostavno imam občutek, da se redki zavedajo, da tako opolnomočijo svoje otroke, da niso kasneje žrtve nasilja ali kakršne koli zlorabe v šoli ali drugje.

Vsak dan smo začeli z jutranjim krogom, ki se je razlikoval po tematiki odvisno od starostne skupine otrok ali od tega, kakšna je bila prevaletna tema med njimi. Če je bilo veliko govora o dolgočasju, smo ga v jutranjem krogu skušali ubesediti ali opisati. Otroke smo na primer spodbudili, da najdejo čimveč besed za dolgočasje, in da povejo predloge, kako ga lahko premagamo. Tako so sami prišli do ideij, kako premagati dolgočasje, kako sami lahko pri tem kaj naredijo. Pri vsaki skupini smo imeli tudi temo »moje telo je moj zaklad«. Ne bom ti izdala skrivnosti, s katero zgodbo smo otrokom pokazali, da so dragoceni kot zaklad in da je njihovo telo vredno, ker drugače se boš zagovorila z malima in ne bo več presenečenje za njiju.

Pravilo spodnjega pravila

Resnično se mi zdi izredno pomembno, da se otroci naučijo pravilo spodnjega perila (otrok ve, da se ga nihče ne sme dotakniti po tistih delih telesa, ki jih pokriva spodnje perilo), da se naučijo, da se jih nihče ne sme dotikati tako, da bi jim bilo neprijetno in da vejo, da lahko vedno izberejo odraslega, ki jim zaupajo in povejo, kaj se jim dogaja, saj v nobenem primeru niso krivi. Včasih mislim, da bi še mi odrasli potrebovali take delavnice! Že dobro, da imajo v Lunini vili še občasna predavanja za starše. Pomisli, kako žalostno bi bilo, da naučimo otroka, da lahko o vsem spregovori, a da ga potem odrasli ne poslušajo ali mu ne verjamejo! V zvezi s tem, sem ti res želela povedati, da sem neizmerno ponosna na to, kako odprt odnos si ustvarila s svojima otrokoma.

Kaj naj ti še povem o Počitniških tačkah?

O tem, zakaj jim rečemo »tačke« ti bom povedala na koncu. Prej bi ti želela še povedati, da skupaj z otroki rišemo, plešemo, se igramo, gremo na sprehode ali pa v kakšna igrišča, živalski vrt, ipd. Ker je razmerje med odraslimi in otroki bolj enakomerno razdeljeno kot v vrtcu ali v šoli, kjer so učiteljice preobremenjene, smo se na tačkah lahko resnično posvetile otrokom. Iskreno sem uživala v tem, kako sem lahko med sprehodom se pogovarjala z različnimi otroki. Otroci me velikokrat presenečajo s svojim pronicljivim opazovanjem, razumevanjem, s svojimi prikupnimi bizarnimi idejami in čustvenostjo, ki jo premorejo.

Kreativno izražanje v pasji družbi!

Zdaj, če bi bila tu, bi me prav gotovo vprašala, zakaj bi morala izbrati takšno varstvo. Če sem iskrena iz več razlogov. Kot prvo, ker želiš, da sta otroka varna tam, kjer ju boš pustila v varstvo. To se mi zdi najpomembnejše, saj konec koncev uporabimo besedo »varstvo« in posledično bi morali zagotoviti čustveno in fizično varnost otrok. Poleg tega če bi povzela v nekaj besedah, si tu otroci lahko gradijo pozitivno samopodobo, introspektivni pogled in spoštovanje do sebe in to ne glede na to, da je na primer tvoja mala le 4 leta. Tudi mali otroci znajo, če jih naučimo, se ustaviti in ugotoviti, da so utrujeni, jezni, lačni ali da potrebujejo pomoč. Na Počitniških tačkah dobijo čustveno pred-opismenjevanje ali že čustveno opismenjevanje, ki jim omogoča večjo vero vase, večjo varnost in če so že kje kake rane, jim pomaga doživeti nekaj novega.  

Zakaj se imenujejo tačke?

Za konec pa ti še povem, zakaj se poletnim delavnicam v Lunini vili reče »Počitniške tačke«, saj vem, da te to najbolj zanima. Razlog je v tem, da otroci imajo možnost enkrat ali dvakrat na dan biti v stiku z prikupnim mladičkom Oliverjem in starejšo psičko Gejšo. Otroci, ki jih je strah, imajo možnost se spoprijateljiti s kužama in tako počasi izgubiti strah pred psi. Tisti otroci, ki si to želijo, se učijo, kako delati različne vaje ali igre z Oliverjem oziroma se vsi otroci na splošno preko odnosa do živali naučijo spoštovanja do vseh živih bitij in posledično tudi do ljudi. Že vidim tvojo malo, kako bo neprenehoma tekla za Oliverja in skušala božati Gejšo.

Draga Sara, resnici na ljubo je to zame bila izredno lepa izkušnja. Vzljubila sem otroke, naučila sem se ogromno in jim dala od sebe čimveč, kar sem lahko. To pa je bilo možno, ker vsi, ki smo sodelovali, smo bili že prej pripravljeni, smo dobili primerna izobraževanja in ker vsi smo bili tam s srcem, z željo, da otrokom podarimo popotnico, ki je drugje ne morejo dobiti. 

Tabita Ruiz, Specializantka sistemske psihoterapije

Leave your comment