Svet se je ustavil

Vpliv ukrepa samoizolacije na družinsko dinamiko

Idilično družinsko življenje je želja mnogih. Ko beseda nanese na družinsko življenje in družinsko srečo, se v mislih mnogih prikažejo filmske podobe srečne družinice, ki uživa v skupnih trenutkih. Pred očmi se mi pokažejo slike, kako družina skupaj pripravlja večerjo, kako se skupaj smejijo in kako ure in ure presedijo med igranjem družabnih iger in se med seboj sproščeno pogovarjajo.  Ko beseda nanese na družino, tudi sama najprej pomislim na ljubezen, veselje, srečo, radost, spoštovanje, poslušanje, sproščenost, varnost, sprejemanje in zabavo.

Žal je realnost vse prej kot slična moji predstavi. Rener je zapisal, da povprečna zaposlena mati, preživi med družinskimi obveznostmi 4 ure in 24 minut dnevno, medtem ko otroku nameni le 24 minut, medtem pa povprečen zaposlen oče preživi z družino le 2 uri in 24 minut dnevno in od slednjih otroku nameni le 10 minut.  (Rener, 2005). Omenjen podatek je v meni vzbudil redeči alarm in odprl premnoga vprašanja o tem, kaj se je z vrednotami, današnje družbe in sodobne družine pravzaprav zgodilo.

V današnji družbi so službe, ki potekajo med 7:00 zjutraj in 15:00 popoldan pravzaprav iluzija.

Družba od zaposlenih zahteva delo v izmenah, delo čez vikende in delo čez praznike. Vse več službenih obveznosti se tako zavleče v popoldanske, večerni ali celo nočne ure, v čas, ki naj bi bil namenjen zasebnemu življenju in  družinski intimi. Pod težo službenih obveznosti, številnih aktivnosti in obveznosti, ki jih prinaša družinsko življenje številne družine zamujajo preproste užitke in trenutke, ki bi si jih za vedno lahko vtisnili v spomin. V današnjem času mnoge ljudi teža skrbi in dvoma preganja, da so neprestano v pogonu in neprestano hitijo od ene obveznosti k drugi in si preprosto ne utegnejo vzeti časa zase in za svoje bližnje. Mnogi odrasli se celo počutijo/ počutimo krive, ko si vzamemo urico ali dve zase in za svoje bližnje, saj bi v tem času bili lahko veliko produktivnejši.

Žal je v današnjem prehitrem tempu tako, da so družine lahko srečne, da skupaj preživijo  nekaj ur na teden in žal še slednje tako, da v resnici drug od drugega nimajo ničesar. V današnjem vsakdanu je tako, da so družinski sprehodi, družinski izleti, družinski pogovori, skupni obedi pravzaprav le želje premnogih izmed nas ali pa v resnici nujno zlo in še dodatna obveza, katero se starši pod pritiskom družbe čutijo obvezane izpolniti.  Prepogosti so prizori sončnega nedeljskega popoldneva, ko oče izmučen buli v televizijo, preutrujena mati sedi poleg očeta na fotelju in surfa po spletu, otroci pa se zdolgočaseno igrajo in iščejo načine, kako vendarle priklicati njuno pozornost, kar pa se navadno sprevrže v velik družinski prepir, ki se konča tako, da nedeljski večer preživi vsak član družine v svoji sobi. Družinski člani živijo res da pod isto streho vendar živijo vsak svoje življenje in bijejo vsak svojo bitko saj si časa drug za drugega enostavno ne želijo, ne znajo oziroma ne zmorejo več vzeti. In tako gre dan za dnem, teden za tednom, leto za letom in kar na enkrat se življenje obrne in sklene svoj krog.

Družinski člani živijo res da pod isto streho vendar živijo vsak svoje življenje in bijejo vsak svojo bitko saj si časa drug za drugega enostavno ne želijo, ne znajo oziroma ne zmorejo več vzeti.

Z razglasitvijo pandemije COVID-19 pa se je mnogo spremenilo …

Šole, vrtci, fakultete, dijaški domovi, študentski domovi so zaprli svoja vrata. Svoja vrat so zaprle tudi gostilne, restavracije, kinodvorane, neživilske trgovine, frizerski saloni in drugi lepotilni saloni, ustavila so se javna prevozna sredstva, odpovedani so leti, odpovedane so prireditve …

V men se ohranja občutek, da se je svet preprosto ustavil. Ceste so skoraj prazne, ulice so prazne, mestni utrip naše prestolnice in mnogih drugih mest pa je nadomestilo petje ptic.

Okrog nas pa se je začelo dogajati nekaj povsem novega, nekaj ne poznanega.

Do sedaj lahko z gotovostjo trdim, da se večina družin zaradi prepolnega urnika med seboj ni pogosto videvala. Zgodaj zjutraj so vsi člani družine odhiteli po svoje , dan preživeli vsak v svojih obveznostih, starši v službi, otroci pa v šolah ali vrtcih in tako so družini v najboljšem scenariju ostale le dve ali tri ure za skupno druženje. Sedaj pa je situacija povsem drugačna.

Nekje sem zasledila zapis, da če si posameznik želi resnično vedeti ali se z nekom dobro ujame, mora z njim na jadranje, saj je takrat prisiljen s to osebo brez možnosti umika bivati na enem mestu noč in dan. Posameznik pri tem ne sme povoziti ne sebe in svojih potreb in želja in hkrati mora slišati in upoštevati tudi potrebe in želje sočloveka. Iz dane situacije sta možna le dva izida: ali se osebi še bolj povežeta med seboj ali pa se na smrt skregata.

Izbruh novega Korona virusa je na milijone ljudi po svetu zaprl v samoizolacijo in karanteno, a ne po lastni volji. Pari in družine so prisiljeni 24 ur na dan preživeti skupaj, v zaprtem prostoru, pri čemer nihče ne ve koliko časa bodo omenjene razmere trajale. Ljudje smo bili do sedaj vajeni, druženja z različnimi ljudmi: druženja s sodelavci, druženja s sosedi, druženja s prijatelji, druženja s sošolci, druženja z znanci, druženja s širši družino in na različne možnosti, ki nam jih je življenje ponujalo in kamor smo se lahko umaknili: sprehod po naravi, druženje v parku, obisk otroških igrišč, obisk fitnesa, obisk lepotilnega salona, druženje na kavi … in kar čez noč smo postali skupaj s svojo ožjo družino ujetniki svojega stanovanja.

Izbruh novega Korona virusa je na milijone ljudi po svetu zaprl v samoizolacijo in karanteno, a ne po lastni volji.

Ko se je epidemija Korona virusa začela  so po spletu zaokrožili številni, humorni zapisi.

Na Kitajskem je menda nekdo zapisal: » Na pomoč ! Z ženo in otroci smo šele 2 dni vsi skupaj po celi dan doma in resno me skrbi, da se bomo prej pobili med seboj preden nas ujame Korona virus. »

Omenjenemu zapisu so sledili še mnogi drugi:

Ena mamica je na spletu zapisala : » Žal mi je, da sem kupila tolikšno zalogo hrane in tako malo alkohola in pomirjeval. Za to situacijo, bi se morala bolj pripraviti. » S svojo objavo je požela kar nekaj všečkov in strinjanja med ostalimi starši, ki so tudi obsojeni na 24 urno bivanje s svojimi otroci.

Spet drugi je na spletu zapisal sledeče: »Zabeležili so prvo smrtno žrtev zaradi Korona virusa. Moški je zadavil taščo po treh dneh skupne domača karantene«

Tretji je zapisal: » Že štiri dni sedim pri domačem oknu in danes sem prvič videl poštarja. Sedaj vem, komu je otok podoben. »

Zapisi so mišljeni kot šala na račun trenutne ne tako rožnate situacije, vendar sem prepričana, da je v njih tudi nekaj, če ne kar precej resnice. Nekaj je zagotovo: v obdobju samoizolacije, bodo na veliki preizkušnji odnosi v družinah.

Z zaprtjem šol in vrtcev, delom na domu, omejitvijo gibanja in prekinitvijo druženja bodo v prihodnjih tednih med tistimi, ki ne bodo zboleli, na preizkušnji tako odnosi med starši in otroci kot med zakonci, starejši pa bodo zaradi skrbi za njihovo zdravje še bolj osamljeni.

Dr. Gregor Žvelc opozarja, da eden izmed glavnih občutkov s katerimi se bomo v nastali situaciji srečevali zagotovo občutek tesnobe in zamrznitve. (Žvelc, 2020)

S tesnobo se lahko ljudje odzovemo na različne okoliščine, kot so v dani situaciji na primer strah pred okužbo s COVID- 19, strah pred izolacijo, strah pred pomanjkanjem hrane in zdravil in drugih potrebščin, strah pred osamljenostjo in nenazadnje tudi strah pred posledicami, ki jih bo COVID-19 pustil.

Tesnoba  v posamezniku povzroča pretirano vzburjenje avtonomnega živčnega sistema kar vodi v težave s spanjem, nemirnost, vzkipljivost in številne telesne znake kot so na primer znojenje, razbijanje srca, vrtoglavica in telesne bolečine.

Tomori, 1999 ; Ziherl, 1999

Na stresno situacijo, kot je samoizolacija ob COVID-19 se po zgledu staršev odzovejo tudi otroci in mladostniki. V nastali situaciji se otroci mnogokrat zatečejo v za družbo nezaželene oblike vedenja s katerimi sporočajo da so v stiski. Pri otrocih, ki se znajdejo v stresni situaciji se velikokrat pojavi  krčevit jok, občutek žalosti, nazadovanje v razvoju ( Npr.: Otrok začne ponovno močiti posteljo.), odklanjanje hrane, povečan apetit, nespečnost, težave s koncentracijo in tudi telesne bolečine. Pri mladostnikih, ki so izpostavljeni situacijam, ki jih ne zmorejo predelati pa se velikokrat pojavi uporniško vedenje in poseganje po alkoholu, tobaku in drugih prepovedanih substancah. ( CDC, 2020)

Naloga staršev oziroma skrbnikov je, da otroku, ki se sooča s kolektivno travmo, kar zagotovo trenutna situacija je, zagotovijo občutek slišanosti in občutek varnosti. Starši morajo otroku držati prostor znotraj katerega lahko otrok izrazi svoja čustva, kot so na primer strah, žalost, zaskrbljenost, jeza, naloga starša pa je, da njegova čustva zdrži in mu jih  pomaga regulirati.

Siegel, 2013

Strokovnjaki opozarjajo, da v dani situaciji pri soočanju s občutkom tesnobe in strahu, ki ponekod lahko naraste celo v paniko najboljše ohranjati svojo dnevno rutino oziroma slednjo kar se da prilagoditi trenutni situaciji, izogibati se pretiranemu vplivu poročanja medijev o dogajanju po svetu vezanem na omenjeno situacijo oziroma slednje omejiti le na posamezen del dneva ( Npr.: večerna poročila) in si dovoliti izraziti in govoriti o svojih občutkih, mislih in dvomih. ( CDC, 2020)

Starši morajo otroku držati prostor znotraj katerega lahko otrok izrazi svoja čustva, kot so na primer strah, žalost, zaskrbljenost, jeza, naloga starša pa je, da njegova čustva zdrži in mu jih  pomaga regulirati.

Kot je poudaril dr. Žvelc, se drugi lahko na omenjeno situacijo odzovejo z  »zamrznitvijo«, z občutki otopelosti, pasivnosti in izogibanjem čustvovanja, pri čemer lahko pride tudi do zanikanja potencialne nevarnosti. ( Žvelc, 2020)

Nove razmere bodo zagotovo vnesle veliko nove družinske dinamike.

V prvi vrsti bodo omenjeni pogoji družinam zagotovo prinesli več skupnega časa. Skupni čas pa je zagotovo lahko dvorezni meč: na eni strani je to  možnost za poglabljanje odnosov in grajenje večje povezanosti med družinskimi člani, na drugi strani pa je to čas, ko bodo na dan končno prišle stare zamere in konflikti, ki jih je družina skrivala pod obilico dela in hitrega tempa vsakdana.

Žvelc, 2020

Prav tako se bo tekom zapovedane samoizolacije zagotovo začelo odpirati vprašanje osebnih mej in vloge v družini.  

Osebne meje so meje, ki jih postavljamo v odnosih in so esencialnega pomena za zdravo življenje in ustvarjanje zdravih odnosov. So ključnega pomena za to, da lahko prepoznavamo sebe kot različnega od drugega, svoja občutja, potrebe, želje, misli od občutij, potreb, želj, misli drugega ter da lahko prevzamemo odgovornost za to, kar čutimo, mislimo, delamo. Določajo namreč prostor, kjer se konča »jaz« in se začne »ti«.

Zdrave meje nam omogočajo zdravo samopodobo in samospoštovanje, varovanje svojega fizičnega in čustvenega prostora ter tako zaustaviti zlorabo, zmožnost deljenja osebnih informacije postopno in vzajemno (se postopoma razkrivati), vzpostavljati odnose v katerih je prisotna vzajemna odgovornost in je moč enakovredno porazdeljena, ustvarjati pristno in iskreno intimnost, sposobnost asertivnosti, z gotovostjo in iskreno reči »DA« ali »NE«, in sprejeti, če nam drugi rečejo »NE«.

Nezdrave meje pa vplivajo na pomanjkanje občutka ali slab občutek lastne identitete, prisotnost občutka krivde, delitev osebnih informacij prehitro in vsem, ali pa jih ne deliti z nikomer in se čisto zapreti vase, občutek odgovornosti za srečo in počutje drugih, nesposobnost reči »NE« zaradi strahu pred zavrnitvijo ali zavrženostjo, prepuščanje, da drugi prevzamejo odločanje namesto nas, posledično pa to vodi v občutke nemoči in ne sprejemanje odgovornosti za svoje življenje, lahko vodijo v pojav psihosomatskih bolezni in so vir stresa.

Reinwater, 1969

Meje v odnosih so osnova, da v svojem življenju ustvarimo prostor zase in živimo svoje življenje skladno s sabo, brez notranjih konfliktov, zato so v življenju posameznika neke vrste pogoj za rast in razvoj, zdravo življenje in ustvarjanje zdravih odnosov. Omogočajo nam razmejiti sebe od drugih ljudi, svojih občutij, misli, potreb in želja od občutij, misli, potreb in želja drugih ljudi. Zdrave meje nam omogočijo predvsem zaživeti svoje avtentično življenje in nam dopuščajo, da ga ob nas živijo tudi drugi ljudje.

»Nezdrave meje« so pogosto rana preteklosti in izhajajo iz pogosto nezavednega odzivanja na osnovi vzorcev, ki so nastali v posameznikovem zgodnjem otroštvu. Znaki nezdravih meja se pogosto izražajo kot nejasen občutek za sebe, nepoznavanje svojih potreb in želja, zadovoljevanje svojih potreb in želja z izsiljevanjem in manipulacijo, vsiljiv in pokroviteljski odnos do drugih ljudi, igranje vloge žrtve, pogosta razočarana zaradi izrabe zaupanja s strani drugih ljudi, pretirana zaprtost vase, odgovornost za počutje drugih ljudi, opuščanje odločanja o svojih zadevah, nezmožnost reči ne in še bi lahko naštevali. Iz navedenega izhaja, da se »zdravje meja« izkazuje tudi na osnovi zavedanja in vzpostavitve svojih meja, kot tudi sprejemanja in spoštovanja meja drugih ljudi. (Breitman, 2002;  Hatch, 2002)

Ko se naučimo postavljati lastne meje, lažje razumemo in spoštujemo tudi meje drugih.

Zato je v družinskih odnosih, kjer so meje jasne veliko manj sporov in neuspele komunikacije, kot v odnosih, kjer meje niso jasno postavljene in definirane.  Za posameznike, ki se jasno zavedajo svojih meja je značilno, da so zmožni pri komunikaciji ostajati pri sebi, kar pomeni, da se redkeje zapletejo v krog očitkov in obtoževanja. Prav slednje pa lahko samoizolacijo in 24 urno bivanje družine za štirimi stenami, dan za dnem spremeni v pravi pekel. Prav zato je omenjena situacija kot naročena, da se posamezniki začnemo obračati vase in raziskovati in izražati svoje meja, saj le tako, jih bodo naši bližnji in ljudje na sploh  lahko upoštevali.  

Prav zato je omenjena situacija kot naročena, da se posamezniki začnemo obračati vase in raziskovati in izražati svoje meja, saj le tako, jih bodo naši bližnji in ljudje na sploh  lahko upoštevali.

Naj zaključim svoj zapis s svojim razmislekom o tem, kaj nam situacija lahko kot darilo podari za boljši jutri. Čeprav je trenutna slika vse prej kot idilična in pravljična in mnoge izmed nas prevevajo črne misli in dvomi lahko nanjo pogledamo kot na možnost za rast, za našo osebno rast in za učenje tistega, kar v življenju resnično šteje.

Mnogokrat ljudje na poti do cilja pozabimo na odnos do sebe in izgubimo stik sami s seboj in tudi stik s svojim bližnjimi.

Kultura v kateri živimo je naravnana na prihodnost in tako mnogi pozabimo živeti v sedanjem trenutku, saj je naše življenje usmerjeno k doseganju ciljev, ki si jih sami postavimo ali pa le sledimo normam družbe in zavoljo teh ciljev mnogi izmed nas žrtvujejo življenje, edini trenutek, ki je zares naš- trenutek tukaj in zdaj. Živimo v obdobju surovega materializma, v obdobju, kjer žal večina ljudi živi zato, da dosega cilje.
V takšnem svetu je veliko ljudi izgubljenih saj nikakor ne najdejo ravnotežja, medsebojnega razumevanja in duševnega miru. Ljudje često pozabimo, da vsak trenutek šteje in prav vsak trenutek v katerem smo resnično prisotni daje barvo našemu življenju in sestavlja velik mozaik življenja.

Trenutna situacija v kateri smo se znašli je pravzaprav darilo nam, ki smo v pehanju za materialnimi dobrinami zapadli v automatizirano življenje. Narava nam je dala novo priložnost, da se ustavimo, si prisluhnimo in se ponovno povežemo sami s seboj.

Pod težo medijskih objav, ki jih kar mrgoli in včasih imam občutek, da avtorji prav tekmujejo med seboj kdo bo množico bolj prestrašil, se v ljudeh prebuja in raste občutek nemoči. V dani situaciji ljudje verjamejo, da so ne močni, da nimajo izbire in da situacije ne morejo nadzorovati. Med paničnim napadom in  tudi v času vse splošne panike si ljudje začno ustvarjati hude scenarije brez neke realne osnove in se začno po njih ravnati. Panično ravnanje pa v posameznika ne vnese nič dobrega, razen tega da se v njem začne dvigovati raven stresa, ki pa vodi v oslabljen imunski sistem in večjo dovzetnost za bolezen. Sama vidim rešitev v tem, da si prosti čas, ki nam je podarjen zapolnimo z meditacijo, telesno aktivnostjo- pa četudi v domači dnevni sobi, glasbo, izgradnjo globljih  medsebojnih odnosov ... skratka s stvarmi,  ki nas bogatijo. Dejavnosti in situacije, ki v naše življenje prinašajo srečo in sproščenost pa pripomorejo tudi k izboljšanju našega imunskega sistema, kar pa je seveda najboljši recept za zdravje.

Za boljši jutri si želim, da bi iz situacije, v kateri smo se znašli družba prišla prerojena. Da bi ljudje pozabili na zavist, obsojanje, ocenjevanje,  tekmovalnost, manipulacijo, grožnje in nestrpnost in namesto tega po svetu sejali več sočutja, strpnosti, poslušanja, razumevanja, pomoči in sprejemanja. Morda je ta zastoj sveta in življenja na njem le pokazatelj, da mora današnja družba in vsakdo izmed nas ponovno pri sebi pretehtati, kaj je tisto kar mu v življenju zares šteje.


Sara Pipan, dipl. iz psihoterapevtske znanosti, specializantka iz gestalt psihoterapije

Viri in literatura:

Žvelc, G. ( 2020). Psihoterapevt dr. Gregor Žvelc o tem, kako preživeti epidemijo koronavirusa. Pridobljeno s: https://www.delo.si/novice/slovenija/psihoterapevt-gregor-zvelc-o-tem-kako-preziveti-epidemijo-koronavirusa-da-ne-preide-v-epidemijo-tesnobe-289291.html?fbclid=IwAR1etBG55zFmV6GWMos6d8ltEoz-A-f-O2xvQCTNSI1KovYWKzCLPjvzCBM

CDC ( 2020) Coronavirus Disease 2019 (COVID-19). Pridobljeno s : https://www.cdc.gov/media/dpk/diseases-and-conditions/coronavirus/coronavirus-2020.html

Tomori, M.in Ziherl, S. ( 1999) Psihiatrija. Ljubljana: Medicinska fakulteta univerze v Ljubljani.

P. Breitman, C. Hatch, Kako reči ne brez občutka krivde. ( 2002) Ljubljana: Mladinska knjiga.

Reinwater, J. ( 1969). Odločitev je vaša. vaša. Ljubljana: Založba Rokus.

Payne Bryson , T in Siegel, D. ( 2013) Celostni razvoj otroških možganov. Ljubljana: Družinski terapevtski center Pogled.

Leave your comment