Moja zgodba…del mene, ki sem ga do sedaj skrbno branila pred zunanjim svetom, pa čeprav je ves čas z mano. Zgodba, ki me vleče k tlom, po drugi strani pa mi daje moč, da se vzpenjam. Tisti del mene, ki je moral najprej počasi sprejeti sam sebe, preden se lahko predstavi tudi tebi.

Pravijo, da stvari v življenju pridejo, ko si na njih pripravljen, da vse potrebuje svoj čas.

In tako so prišli

… novi odtenki oranžne

… sporočilo v steklenici

… spoznanja

… uvidi

… občutki

… spomini

… moja zgodba

… jaz, pred tabo, v svoji najbolj goli podobi.

“Odtrgala sem delček sebe in ga zakopala še globje, kot si ti zakopal mene …

V najbolj temačne dušne katakombe.

V najbolj črne kotičke misli.

V najbolj izprijena tkiva telesa.

Delček mene, ki ga že dobrih 12 let čuvam samo zase… Del, ki se še vedno

trese,

joka,

praska do krvi,

kriči in

trga samega sebe na koščke

ob enem pa je popolnoma paraliziran.

Strah ga je kaj bo rekel svet na tako spako, čeprav je zrak edino kar zares potrebuje. Zrak in svobodo, da zadiha v vsej svoji temni podobi. Da se razkadi ta ogaben vonj po alkohlu, zatohlem švicu, tvojih rokah in umazanih sedežih tistega prekletega rdečega avtomobila, ki me je kot črna luknja posrkal vase …

Ti si me posrkal vase! Nisi me ohromil samo z težo svojega starega telesa s katero si me zadržal na zadnjih sedežih ampak s poroženelimi delci sramu, krivde in izprijene naslade, ki so odpadali iz tvoje kože ko si se drgnil ob mene … v mene … Omamil si me z zatohlo sapo alkohola, ki si jo z vsakim grobim sunkom bokov jamrajoče izdihaval vame …Dokler ni tvoj zrak postal moj zrak … moje telo tvoje telo… in tvoje besede moj zadnji nagovor …

Kot kurba po prvi noči sem izmučena stala na robu lastnega groba med tem, ko si ti zakopaval krsto mojega nedolžnega otroštva in nanjo metal zoglenele ostanke svojega.

Ampak takrat nisi vedel…

Nisi vedel, da sem seme, ki ga tvoje ostudno belo gnojilo ne bo pogubilo, ampak bo postalo njegova hrana.

Nisi vedel, da me tvoja teža ne bo zadušila, ampak pognala še višje proti svetlobi.

Da sem seme, ki bo pustilo trdni lupini, da razpoka, ker hoče, mora in ve, da je to edina pot.

Nisi vedel, da bo tvoja grobost postala vir moje nežnosti,

tvoja zabloda moj odgovor in

tvoje prekletstvo moje poslanstvo.

Takrat nisi vedel in verjetno niti danes ne veš…

Ampak jaz vem!

VEM, DA LJUBEZEN ZMORE DRUGAČE, zato bom to pokazala tudi tebi!… Zato ti (si) odpuščam.”

N.K.