Trenutki pekla ali kako nasilje ostane v telesu

 Trenutki pekla, so vir moje največje osebnostne rasti . Pri 18ih letih sem se odselila od doma. Moja družina me je spodbujala pri mojem osebnostnem razvoju in me pogosto opominjala, da sem ljubljena. Hvala.
A vendar sem čutila neustavljivo željo in potrebo, da se odselim, da zbežim. Ko se mi je ponudila prilika, da se vselim skupaj s takratnim fantom, sem jo takoj pograbila.

Kakšna sreča in svoboda!
Končno sem lahko počela, kar sem želela! Imela svoj red. Svoj mir. Kako osvobajajoče. Sama. Močna. Samostojna.
Kot vsak novopečeni odrasel, sem zelo kmalu ugotovila, da življenje vendarle ni takšno, kot sem si predstavljala ali želela.
Kar na enkrat sem bila ujeta. Grožnje, manipulacija, strah.
Vsak moj premik je postal vprašljiv. Vsaka misel je šla pod drobnogled.
Padala sem golobje in globlje.
Tako zelo sem ga imela rada. On je bil vendarle moja odrešitev! On mi je ponudil varno zatočišče! On je bil razlog za moj obstoj! Vso odgovornost za svojo srečo sem postavila na njegova ramena.
Kako zelo sem bila razočarana.

Kako zelo sem bila prepričana. Prepričana, da ima on vse odgovore. Bil je malo starejši. Zagotovo razume več kot jaz. Zagotovo je pametnejši od mene.
Dolgo časa sem potrebovala, da se prepoznala, da se počutim ujeto. Da sem prepoznala, kako zelo hitro propada moje čustveno in mentalno stanje.

Vsak dan jok. Vsak dan strah.

Strah je bil moj vsakodnevni spremljevalec. A takrat niti tega nisem prepoznala. To je vendarle normalno. Normalno, da se kregaš s partnerjem. Normalno je, da znori, če mu kar naprej težim. Normalno je, da se ne more kontrolirati, če ga pa jaz tako zelo provociram in manipuliram.
Vse se je zdelo popolnoma normalno.
A jaz sem se utapljala.
Počasi sem se spuščala v globine popolne smrti svoje osebnosti.
Nisem več obstajala.
Vse je obstajalo zanj.
Vse, kar sem bila, sem bila da ugodim njemu.
A njega ni nič več zadovoljevalo.
Vse sem naredila narobe, rekla narobe, pomislila narobe.
Nobena misel ni bila več varna pred njegovim obsojanjem.
In potem so začeli kapljati dvomi od zunaj: »Tjaša, pri svojih 21ih izgledaš kot 50 let stara zgarana gospodinja!«, »Ali si srečna?«

Nisem več zmogla. Pritisk zadnjih treh let je bil tako velik, da skoraj nisem več dihala. Soočala sem se z vedno hujšimi izpadi jeze, anksioznosti in panike.

Nisem več zmogla.

In končno sem prosila za pomoč.
Vedno sem si želela iti na psihoterapijo, a nikoli nisem imela denarja, ali pa sem našla kakšen drug izgovor.

Ampak sedaj je prišlo tako daleč, da nisem več čutila tal pod nogami. Nisem bila prepričana ali sem živa ali sem se izgubila nekje v neskončnih kupih umazane posode, ki me čaka v lijaku.
Na desetem srečanju pri psihoterapevtki, se je sesula celotna slika življenja. Terapevtki sem nenehno govorila, kako zelo sem prepričana, da je ta zveza lahko uspešna. Da je on en in edini zame. Potem pa mi ona postavi vprašanje: » Ali ti to odgovarja?« Ne spomnim se več, kateri dogodek sem ji takrat opisovala, a to preprosto vprašanje mi je porušilo vso iluzijo.
Porušila se je imaginarna slika njega kot odrešitelja. Porušila se je imaginarna slika, da so drugi odgovorni za mojo srečo. Zrušil se je svet.
In tako sem odkorakala.

Brez slabe vesti in brez nedokončanih opravkov. Nič mu nisem bila dolžna. Kot tudi on ne meni.
A rana je ostala.
Tako zelo globoka rana.
Moje nedolžno prepričanje, da je on tisti princ na belem konju.
Bil je močen in stoičen. On je imel vse odgovore.
Pa vendar zdaj vem, da ne razume niti osnovnih principov življenja. Da je bil še veliko globlje izgubljen kot jaz. Da je bil tako zelo nesrečen sam s sabo, da je to moral na nekoga preslikati, da bi preživel.

Jaz sem bila prazno platno. Pripravljena.

Sprejela sem vse, kar je naslikal name. To sem sama dovolila. Prevzemam tudi svojo odgovornost v tem razmerju.
A to ne zaceli te rane. Rana, iz katere krvavim še danes. Zarezal je globljo rano, kot sem med terapijo ocenila. Skozi terapijo sem marsikaj spustila in odpustila.
In potem je šlo življenje naprej.
Znova sem se zaljubila in življenje je bilo spet lepo.
V tem partnerstvu sem našla zatočišče. Nekdo, ki je nežen. Ali je to res mogoče!? Ali je res mogoče, da me nekdo podpira, namesto da me ruši?
In potem mi je umrl oče.
In v partnerstvu so se pokazale razpoke, ki sem jih zakrivala z lepimi besedami in pretvarjanjem, da sem srečna.

Tudi to partnerstvo je razpadlo pred mojimi očmi.
Še ena iluzija.
Še ena slika, ki ni nikoli zares obstajala.

In potem so se začele dogajati stvari.
Kar naenkrat jeza. Bes. Popolni razpad mojih prepričanj.
Vse bi pobila.
Vse bi poklala.
Vse bi razdrobila na milijon koščkov!
Od kod ta silna jeza? Jeza in zamera do moškega spola.
Preklinjala sem moške.
Sovražim jih.
Pojavilo se je vprašanje, zakaj?
In iz mene se je ponovno izlilo. Prišle so slike. Prišli so občutki.

Trenutki, ko mi je grozil.

Trenutki, ko je metal kovinske pepelnike vame. Trenutek, ko me je zalil z vrelo vodo. Trenutki, ko je dvignil roko in se nato hrabro ustavil, da ni pristala na mojem obrazu. Trenutki, ko sem bežala ven iz stanovanja. Trenutki, ko sem na kolenih v solzah ga rotila, naj me sliši. Trenutki, ko sem v solzah ležala in on je na meni opravil svoje. Trenutki, ko sem mu rekla, da mi ne paše, in on je nadaljeval. Trenutki, ko sem s solzami v očeh ležala na postelji poleg njegovega blaženega obraza. Bila sem cunja.

Odkar sva zaključila vezo, je minilo pet let in od tega sem že tri leta dela v Lunini vili. Delo z nenehnim zavedanjem, kaj je zloraba. Tri leta dela, kjer sem poznala vse znake in simptome. Tri lete dela, ko sem poznala vse pasti zlorabe.
A vendarle sem bila slepa za svojo zlorabo. Slepa za brazgotine, ki so me skelele vsak dan.

Nisem bila pripravljena.

Potrebovala sem pet let, da je moja podzavest odločila, da sem sedaj dovolj močna. Pet let, da sem lahko sprejela slike, ki sem jih potisnila v najtemnejši del sebe. Pet let, da sem bila pripravljena na soočenje s svojo najhujšo nočno moro. Na soočenje sama s sabo.
Bolečina.
Neskončna bolečina.
Lilo je iz mene. Skozi pore in oči. Skozi roke in noge.
Zdaj razumem.
Razumem svojo jezo. Razumem svoj bes.
Skrivala sta se v neskončnem obupu. V neskončni bolečini izdajstva.

In sem brisala.
Brisala sem neskončne luže krvi, ki jim ni bilo konca. Kamorkoli sem se obrnila, še več bolečine. Kamorkoli sem stopila, še več jeze.
Brisala sem svoj prag celo leto. Še zdaj nisem prepričana, če sem res našla vse kotičke. Če sem res pomila vsa tla in pobrisala ves prah. Če sem res našla vso kramo, ki sem jo skrila v kleti.

Lažja sem.
A nekje zadaj je z mano. Pridejo trenutki, ko ga začutim. Začutim, da mi diha za ovratnik. Začutim, da nisem še zmetala še vse njegove krame. Še kar ga nosim s sabo.
Razmišljala sem, da najamem čistilno ekipo za globinsko čiščenje.
A takšna storitev ne obstaja.

Lekcije, ki sem se jih naučila.

Hvala. Hvala, ker si me naučil! Hvala, ker si mi pokazal! Hvala, ker si bil moja lekcija!
Nikoli še nisem bila tako močna. Nikoli še nisem bila tako zelo odgovorna zase! Nikoli še nisem bila tako zelo svobodna! Hvala.

Z njim sem tudi zanosila. In še danes se zahvaljujem sama sebi, da sem imela dovolj razsodnosti, da sem z največjo možno empatijo nerojenega otroka odslovila in ga prosila, naj si poišče družino, ki mu bo lahko namenila ljubezen, ki si jo zasluži. Midva nisva bila ta starša. Jaz nisem bila ta starš.
Kako naj dam ljubezen otroku, če je še sebi ne morem dati?

Nikoli ni prepozno. Nisi sam/a!

Vem, kako hitro se lahko ujameš in kako hitro prevališ vso krivdo nase.
Nisi ti kriv/a!
A vedi, da nosiš odgovornost za lastno srečo! Nihče drug ti je ne bo podaril. Nihče drug te ne bo odvedel na magičen hrib poln sonca.
Samo ti lahko zgradiš svojo palačo miru!

Vila Tjaša